November, siv in pust mesec, poln megle, dežnih kapelj, odpadanje listja. Mesec v katerem sem v tisti zimi pokukala na svet.
Je pa tudi mesec, ki se začne že z najlepšim dnem, dnem, ko imamo upanje na novo življenje. Sprašujem se: Zakaj smo vsi tako mrki, tako zamišljeni, žalostni na ta dan? A ni to naše upanje, upanje na svet brez bolečin, brez trpljenja, … . Svet poln ljubezni, veselja.
Lepo je govoriti, lepo je misliti na to, ko pa ti lahko vse to veselje, upanje podre en sam trenutek, ki je takrat trajal le par minut, a v tebi ostal za vedno.
Prišel je dan, ko sem praznovala svoj 11.rojstni dan. Bil je ponedeljek, drobne snežinke so poplesavale v zraku in se borile z vetrom.
Objel me je, poljubil, in me stisnil k sebi ter mi zašepetal na uho: vse najboljše. Zate imam posebno darilo, darilo ki ti bo ostalo za vedno. Odraščaš. Naučil te bom ljubiti. Ti samo zamiži, in kmalu bo vsega konec.
Hotela sem se rešiti njegovih rok, zbežati. A tedaj me je potisnil ob steno, in z mene začel slačiti hlače. Bila sem v šoku. Ne vem kaj se je dogajalo. Vem samo da sem se zbudila na tleh, brez hlač. Peklo me je, bolelo. Ne morem pozabiti tistega njegovega pogleda, ki se je smehljal. Dejal mi je: Obleci se. Če komu poveš o tem darilu, te bo hudič pobral.
Hitro sem se oblekla, pobrala svoje stvari in zbežala. Kljub bolečini sem tekla kar so me nesle noge. Jokala sem. Bežala, bežala daleč stran.
Sploh ne vem, kako sem prišla domov. Stekla sem v sobo, se pokrila čez glavo in jokala.
Pričakovala sem, da bo na vrata potrkala mama, da me bo objela, da me bo stisnila k sebi. A je ni bilo, … .
Slišal se je le prepir med njo in očetom.
Želela sem si, da bi zaspala, da se ne bi več nikoli prebudila. Naslednji dan nisem šla v šolo. Zlagala sem se, da me močno boli trebuh, v usta sem si dala prst, da je zgledalo da bruham.
Posebna darila so se vrstila še par let.
Vstopila sem v srednjo šolo. Dobila moč, da temu obdarovanju rečem konec. Sledile so razne grožnje, občasno še darilo, a vse manj. Gospod je zbolel, odšel, v drug kraj.
Takrat so se mi odprla nebesa. Nič več daril. Svoje darilo sem založila v predal, ga skrbno skrila, da ga ja ne bi kdo našel. Zaklenila sem predal, ključ odvrgla v reko.
Leta so tekla, moškim se nisem upala približati. Niti na zabave si nisem upala. Živela sem svoje življenje. Prijateljev nisem imela.
Upala sem, da bom pozabila na tisti predal, saj so starejši vedno govorili: z leti vse pozabiš. Na momente sem res pozabila. A črvi so razjedali les, in skozi majhne luknjice je vse bolj začela iztekati slika tistega dne, naslednjih let.
Mislila sem, da sanjam. Dejala sem si: daj nehaj, saj so samo sanje. A vedela sem, da niso le sanje, da je to resničnost. Zares sem si želela, da bi bile sanje. Nisem več vedela, kaj naj naredim. Želela sem si, da bi zaspala, zaspala za večno in bi se zbudila v novem svetu. Svetu kjer ne bi bilo več slik, panike, sramu, gnusa, strahu, žalosti, … groženj, ustrahovanja, … kjer ga ne bi več nikoli srečala, videla, …
Predal je bil že tako načet in razjeden, da se je nekega dne usula vsa vsebina iz njega.
Danes sem tu. Čutim svoje noge, čutim svoje roke. Roke lahko dvignem visoko v zrak, globoko vdihnem zrak in zakričim: PREŽIVELA SEM!
Preživela sem, ker ste upali vame, ker ste me poslušali, me učili hoditi, dvigniti roke. Še hodite ob meni, še me spodbujate, še mi nudite ramo, na kateri se lahko razjočem, pa tudi objamete me in zaplešete z menoj, ker mi je uspelo preživeti.
Hvala vsem in vsakemu posebej.