Select Page

V domači župniji je bil misijon. Vodili so ga Jezuiti. Navezal sem stike z enim izmed njih. Postal mi je osebni spovednik. Ker sem bil takrat v Ljubljani, sem velikokrat zahajal v njegovo župnijo in k temu duhovniku na pogosto spoved. Sprva mi je bil zelo dober poslušalec, znal mi je svetovati za življenje. A zdelo se mi je, da so bile te spovedi vedno bolj osebne. No saj mora biti vsaka spoved osebna, kajne in ne more biti drugače. A z vsako spovedjo je želel bolj globlje prodreti v moje osebno – intimno življenje. Začela so se vprašanja o moji spolnosti. In to vse v okviru zakramenta sv. spovedi. Kot mlad mulec sem mu seveda iskreno odgovarjal. Ko sem ga vprašal, če je to res potrebno, sem dobil odgovor, da mi želi samo pomagati, da dobro opravim sv. spoved.

Kar nekaj časa je takšno “zasliševanje” trajalo. Ne vem točno koliko mesecev sem hodil k njemu na spoved skoraj vsakih 14 dni in tam doživljal “razgaljenost duše”, ko mi je bilo enkrat vsega dovolj. Zadnje tako srečanje z njim je bilo, ko me je spraševal, če si dovolj dobro umivam penis, če si potegnem kožico dol in jo umijem itd, da ne pišem vseh “sočnih” vprašanj in njegovih nasvetov. Kaj je delal sam po najinem srečanju, me je kar sram pomisliti. A to ve on sam!

Če se ne motim je bila to moja zadnja spoved pri kateremkoli duhovniku. Bal sem se kdajkoli vstopiti v katerokoli spovednico, ker sem se bal, da ne bi ponovno doživljal vsega doživetega.

Hvala Bogu, da sem bil dovolj trden, da sem prekinil vse stike z njim.  Zaradi vseh teh dogodkov ne doživljam nekih psihičnih motenj, problemov, je pa res, da z veliko mero distance jemljem vse duhovnike. Kot kristjan v sebi čutim neko težo. Temu jezuitu nisem zameril, zanimivo, do njega ne čutim nobenega sovraštva, le spovednice zaradi vseh teh dogodkov ne morem prestopiti.