Duhovnik Janez Cerar: Spolna zloraba je zločin in ne zgolj greh, ki ga lahko »urediš« pri spovedi.

Leta 2018 se je oblikovala civilna iniciativa, zdaj zavod Dovolj.je, ki želi pospešiti reševanje in preprečevanje spolnih zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji. Januarja lani ste zaradi »sistemskega prikrivanja spolnih zlorab« pozvali k odstopu ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta, zahtevo pa je Slovenska škofovska konferenca zavrnila kot neutemeljeno. Kaj se je v vašem Zavodu dogajalo v zadnjem letu?

Izkazalo se je, da pri delu z žrtvami ni prostora za improvizacijo. Zavedam sem, da mora biti zanje varen prostor. Ekipa sodelavcev se je koncem lanskega leta prevetrila. Sedanje sodelavke in sodelavci so mi v navdih.

Lani sem slišal za izraz »sluzavi nevretenčarji«, sedaj za »brezhrbtenične prestrašence ali za organizme s terminalno in vseobsegajočo mentalno osteoporozo«. O njiju sem razmišljal. Postalo mi je jasno: civilna iniciativa, ki dela z žrtvami, združuje pri svojem delu posameznike, a ti morajo biti notranje svobodni. Zato, da lahko avtoritetam vedno pojasnimo, zakaj ravnamo, kot ravnamo. Na prvem mestu so vedno žrtve spolnih zlorab. Ne morem in ne smem izgubiti notranje svobode, ko pred menoj stoji nadrejeni.

Koliko ljudi je v tem času poiskalo vašo pomoč?

Veliko ljudi je poiskalo pomoč. Predvsem želim poudariti, da je vsaka žrtev preveč. Pot žrtve je vedno izjemno zahtevna; in to v obeh primerih: ko se odloči, da zlorabo razkrije in jo želi razreševati, ali pa jo želi samo ubesediti. V vsakem primeru pa je to zelo zahtevno in boleče. Zato je tako pomembno, da žrtev naleti na človeka, ki jo je sposoben poslušati in jo slišati.

Seveda je vsaka žrtev preveč, in vsaka ima svojo bolečo, intimno zgodbo, vendar pa je pomembno govoriti tudi konkretnih številkah, da vemo, za kakšne razsežnosti gre. Lani se je omenjalo, da je iniciativa prejela 38 prijav zoper 21 oseb?

Glede na podlagi vedenja o tem, kaj se je dogajalo v tujini, pa tudi iz domačih podatkov, je potrjeno, da se s prijavo izpostavijo zgolj najpogumnejši. Vedno ostaja večji delež teh, ki o preživeti zlorabi molčijo. Vemo tudi, da so nekateri storilci serijski, kar odpira misel, da so se kot žrtve javili zgolj posamezniki.

Zdi se nam nemogoče, da bi se pri nekaterih storilcih, ki so serijski, število žrtev ustavilo pri tem, ki ga imamo zdaj. O tem govori tudi strokovna literatura, bodisi zaradi profila storilca ali zaradi časovnega okvirja, v katerem so se zlorabe dogajale. Recimo, da so bile vložene prijave za dejanja iz 90. let, potem je vmes prazno obdobje, potem je pa spet prijava o zlorabi, ki jo je isti človek storil leta 2010. Dvomimo, da vmes ni bilo nič.

Gre večinoma za serijske primere?

Ne. Gre pa za zelo načrtno pripravo terena, da se zloraba lahko zgodi. Storilci spolnih zlorab so manipulantje. Zelo skrbno izberejo žrtev in potem še skrbneje pripravijo okolje, kjer izvršijo spolno zlorabo.

Starost žrtev?

Najmlajši otroci, obeh spolov, so imeli v času zlorabe 7 let, večina žrtev je bila mladostnikov, v starostni dobi med 11 in 15 leti.

Kakšen je odziv ljudi na vašo pobudo, so se tisti, ki so bili zlorabljeni, opogumili in prišli do vas?

Že od začetka našega delovanja se žrtve obračajo na zavod Dovolj.je. Korak za korakom se razkriva, kako obsežen je sistem prikrivanja in molka. Izjemnega pomena je ozaveščenost ljudi; ozaveščenost v smislu jasnega načela, kaj je prav in kaj je zlo. Zloraba je zločin in ne zgolj greh, ki ga lahko »urediš« pri spovedi.

Izjemnega pomena je tudi srečevanje z ljudmi, ki jih zavod Dovolj.je prepoznava kot verodostojne osebe z integriteto in tistimi, ki v družbi zasedajo odgovorne položaje in so dolžni biti seznanjeni s problematiko spolnih zlorab.

To so ljudje, ki pripadajo Cerkvi ali ne, izobraženci, pravniki, teologi, zdravniki, pedagogi, politiki itd…

Ima zavod Dovolj.je znotraj cerkvenih krogov kakršno koli podporo?

Skromno.

Kako pa se je recimo odzval Branko Cestnik?

On ureja revijo Cerkev danes; zadnja letošnja številka je bila tematsko posvečena zlorabam. V njej trdi, da je Cerkev v Sloveniji danes lahko marsikateri družbeni sredini »vzor ravnanja, ko je potrebno učinkovito ustaviti spolnega plenilca ter zaščititi najšibkejše in vzpostavljati preventivo.«

Kako pa se jo, po vašem, rešuje?

Po dobrih dveh letih vidimo, da vse ostaja pri besedah in kopičenju dokumentov. Vidimo, da se je vodstvo Cerkve obdalo z izvrstnimi govorci, ki pa jih prepoznavam kot zvite debaterje ali prazne retorike.

Žrtvam zlorab smo dolžni kot bližnji, kot skupnost, da zanje iskreno storimo največ, kar lahko. Povzel bom misel ustavnika Andraža Terška: moč argumentov, moč znanja in dnevnopolitična neomadeževana prepričljivost. Na našem področju to pomeni: dokazi, znanje in suverenost, s katerimi lahko pred katerim koli cerkvenim predstojnikom argumentiramo dejstva.

Navajam primer ženske, ki je kot deklica doživela mnogotere zlorabe. Čeprav so bili pristojni seznanjeni z dejstvi, ki zmrazijo, je bil storilec, ki ima na vesti zlorabe več deklet, iz svoje redovne skupnosti odslovljen zgolj zaradi neupoštevanja obljube uboštva.

Problem odgovornih v Cerkvi je očitno v prevzemanju odgovornosti, verodostojnosti in osebne integritete. V javnem intervjuju je eden od njih pred časom izjavil, da je srčika Cerkve povezanost škofov. To ni res. Srčika Katoliške cerkve je Jezus. Njegovo vodilo je jasno.

Jezus je živi Jezus! Jasno nam je povedal in pokazal, da je  v središču njegovega delovanja varovanje človekovega dostojanstva.

Janez Zlatousti, ki ga Cerkev časti kot vzornika svetosti in učenosti, v enem izmed govorov o Matejevem evangeliju pretresljivo opisuje Jezusovo navzočnost v vsakem človeku, na poseben način pa v najranljivejših v družbi. Glede na te govore upravičeno sklepamo, da je samo nekaj desetletij po Milanskem ediktu krščansko občestvo soočeno s skušnjavo, da se bolj posveti okrasju svetišč, kot pa živim svetiščem, ljudem.

Za kaj konkretno se v zavodu borite?

Zavod Dovolj.je v ospredje postavlja podporo žrtvam, ozaveščanje o posledicah zlorab ter preventivo. Želimo zajeti celotno populacijo: laike, klerike, vse starostne skupine, verujoče in neverujoče, skratka vse. Žrtvam je potrebno zagotoviti, da postopki dobijo pravičen epilog.

Na koga znotraj Cerkve naslovite pritožbo, obtožbo?

Vsak, ki prejme informacijo o zlorabi, jo je dolžen predati organom pregona, v Cerkvi pa pristojnim predstojnikom. Predstojniki so dolžni ukrepati. Ena od možnosti je tudi Ekspertna komisija za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih, ki deluje kot posvetovalni organ Slovenske škofovske konference. Lahko omenim, da s strani Ekspertne skupine do danes nismo prejeli nobenega povabila za srečanje.

Če se ozremo po svetu, kjer so se stvari izpeljale tako, kot je prav?

Zelo odmeven primer se je zgodil v Čilu. Gre za vplivnega in »karizmatičnega« duhovnika Fernanda Karadimo, ki je bil zaradi številnih zlorab spoznan za krivega na cerkvenem in civilnem sodišču. Zaradi zastaranja ni bil obsojen na civilnem sodišču, a so žrtve dosegle obnovitev postopka v Vatikanu in v Čilu. Duhovnik je bil laiziran. To je bilo izjemno pomembno sporočilo celotnemu sistemu, ki je bil s tem duhovnikom povezan. Posledično se je maja 2018 zgodilo srečanje vse čilskih škofov s papežem Frančiškom in ob koncu srečanja njihov kolektivni odstop.

Kakšen je vaš načrt?

Zavedamo se, da bo naša pot zahtevna in dolgotrajna. Hvaležni smo za možnost povezovanja z drugimi organizacijami, s katerimi se prepoznavamo prav v skupnem delovanju ozaveščanja in preprečevanja kakršnih koli zlorab. Skupaj z drugimi želimo slovensko družbo napraviti občutljivo.

V čem je specifika zlorab za cerkvenimi zidovi?

Gre za zlorabo moči. Običajno se storilec najprej posluži duhovne zlorabe, ki jo v nadaljevanju izpelje v spolno. Gre za ljudi, ki imajo v okolju, kjer delujejo, položaj spoštovane in ugledne osebe, zgolj zaradi svojega poklicnega statusa.

Zlorabe, storjene v Cerkvi, so si podobne širom po svetu. Zato se zavod Dovolj.je želi povezati s podobnimi organizacijami v Cerkvi tudi na mednarodni ravni, ker se od njih učimo. Če zdaj pogledamo našo prehojeno pot, s hvaležnostjo vidimo, kam smo prišli. V ZDA so se nekateri trudili 50 let, in mnogi tudi omagali, v Čilu osem let. Mi pa smo tudi zaradi njihovih izkušenj v dveh letih opravili neverjetno pot.

Sem sodi tudi srečanje z nadškofom Charlesom Scicluno, ki ga je papež izbral za glavnega strokovnjaka za razčiščenje spolnih zlorab v Cerkvi, pa srečanje s Hansom Zollnerjem, predsednikom Centra za preventivo otrok v Rimu, in moje osebno srečanje s papežem Frančiškom lani marca v Rimu. Takrat, ko me je poklical, naj pridem v Vatikan, se je zdelo kot fantazija. Dve uri sva sedela za mizo in se pogovarjala.

Poklical vas je papež osebno?

Že pred časom smo ljudem, ki se v Vatikanu ukvarjajo s spolnimi zlorabami, želeli predstaviti to brezizhodno stanje glede raziskovanja zlorab pri nas. Potem me je nekega dne poklical sam Frančišek. Kako je moj kontakt prišel do njega, tega ne vem. Bil je dan, v marcu lanskega leta. Žagal sem drva, ko je vmes zazvonil telefon. »Janez, Frančišek tukaj,« je rekel glas na drugi strani. Od presenečenja sem se moral kar usesti na tla. Pogovorila sva se lepo; čutil sem prijaznost, naklonjenost, skrb.

Kakšen vtis ste dobili med srečanjem?

Zaradi Frančiškove preprostosti imaš občutek, da je pred teboj le zate. Je izjemen poslušalec. S pronicljivimi vprašanji, s pomočjo katerih prodre jasno v osrednjo temo pogovora. Med drugim me je pozval: »Povej mi, kaj se ti je zgodilo na Maistrovi 2 v Ljubljani.« Je prvi predstojnik, ki me je vprašal z namenom, da resnično sliši.

Točno ve, kdaj je treba pogovor malo razelektriti. S pozornostjo je namignil: »Boš kavo?«, odšel in se vrnil s pladnjem. Na koncu pogovora je še zavil piškote in jih stlači v moj žep. Nikdar ne bom pozabil v vsej celoti izjemnega srečanja.

Naj preidem nazaj na Slovenijo. Rak rana Katoliške Cerkve v Sloveniji je v tem, da skuša zaščititi institucijo, ne človeka. Pri nas imamo vse dokumentirano, imamo pravne zagovornike storilcev, ne žrtev. Imamo škofe in druge predstojnike, žal tudi mnoge druge osebe, ki se postavijo na okope in branijo Cerkev, ne žrtev.

Kakšen je bil izkupiček srečanja, vam je dal Frančišek kakšno zagotovilo?

Izkupiček je zelo velik, a nekatere stvari bom moral odnesti s seboj v grob. Frančišek mi je zagotovil, da ima odprta ušesa.

Se zaradi vaših prizadevanj vseeno počutite, kot bi bili recimo kužni, se vas ljudje izogibajo?

Nekateri da.

Kako se osebno soočate s tem?

Kot kristjan sem izjemno hvaležen Jezusu Kristusu, da imam osebno svobodo, ker ne vem, kako bi sicer preživel. Po navodilu predstojnikov naj bi se vrnil v provincialno hišo. Zame je to hiša zločina, zato se tja ne bom vračal. Duhovništvu, pa tudi Misijonski družbi lazaristov, se ne bom odpovedal. Življenje duhovnika, učenca in misijonarja Jezusa Kristusa, je zame poklicanost.

Trenutno živim življenje »brezdomca«. Dobri ljudje so mi dali stanovanje. Hvaležen sem vsem, ki mi stojijo ob strani. Zaradi te situacije in zaradi dela na področju razreševanja spolnih zlorab, kar je povezano eno z drugim, potrebujem zavetje notranjega miru.