Avtorja: Hans Zollner SJ in Peter Beer
Ali je beseda “varovanje” resnično potrebna? Je to samo še en izraz za nekaj že znanega? Ali preizkušena koncepta “preprečevanje” ter “zaščita otrok in ranljivih oseb” nista dovolj? Odgovor na prvo vprašanje je “Da”. Beseda “varovanje” je nujna, ker zajema več kot drugi pojmi, ki so se uveljavili predvsem v zvezi s problematiko spolne zlorabe otrok in mladostnikov. Vendar se je koncept razvil. Zavedanje o tem, kaj je treba upoštevati v zvezi z zlorabo in različnimi nevarnostmi, ki pretijo ljudem v kontekstu življenja z drugimi, se je močno razširilo. To je vplivalo tudi na angažiranost Cerkve na tem področju. Kaj točno to lahko pomeni, je podrobneje obravnavano v tem članku.
Znamenja današnjega časa
Nekatere spremembe in razvoj se lahko izkažejo kot koristni. Vodijo lahko do večje raznolikosti. Lahko so priložnost za učenje in širjenje intelektualnih obzorij, za izkušnje, ki odpirajo nove perspektive in povečujejo ter širijo osebne izkušnje, za svobodno odločanje o svojem življenju in za oblikovanje življenja, bolj skladnega s lastnimi potrebami, ne da bi se pri tem morali zanašati na univerzalni model.
Kljub temu pa ne smemo spregledati ene stvari: spremembe in razvoj niso nujno pozitivni sami po sebi. Gledano kot celota so lahko nekateri pretirani in imajo negativne posledice. Danes se zdi, da se ljudje postopoma zavedajo škodljivosti sprememb in razvoja v primerjavi s tistim, kar je veljalo še pred nekaj leti. Stare gotovosti se rušijo; ustaljeni modeli izgubljajo svoj položaj, gospodarske negotovosti se povečujejo; oboroženi spopadi se stopnjujejo; migracije vplivajo na številne države; nove znanstvene in tehnološke priložnosti, zlasti na področju umetne inteligence, prinašajo človeštvu nove izzive; svetovne politične razmere z do zdaj razmeroma stabilnimi bloki moči postajajo negotove; družbene strukture, ki so še nedavno veljale za zanesljive, kot so politične stranke ali Cerkev sama, so postavljene pred izzive, v nekaterih primerih pa se kaže njihova zaskrbljujoča krhkost.
Mnogi imajo dovolj sprememb in razvoja. Zdi se, da so časi vse bolj zapleteni, stresni, nejasni in nestabilni, zato je vse večja želja po umirjenosti, stabilnosti in kontinuiteti. Te želje ni lahko ustrezno uresničiti. Če se spreminja celoten svet, kako se lahko posameznik odzove? Spričo takšnega izziva nekateri postanejo obupani, malodušni in depresivni, drugi pa iščejo zatočišče v ekstremizmu ali v neuspešnih poskusih poenostavitve zapletenega sveta, ki na koncu zaostruje obstoječe probleme z zanikanjem, marginalizacijo in agresivno polarizacijo.
Prerokba
Kako se bo situacija razvijala in kam nas bo pripeljala? Filmska industrija ponuja “preroke” z darovi jasnovidnosti in gotovostjo o prihodnjih dogodkih, sposobne pomiriti prestrašene duše, ki si želijo učinkovitih strategij za vsako prihodnost. Ti “preroki” se prej ali slej izkažejo za šarlatane, ki izkoriščajo trpljenje ljudi za lastno korist. Namesto tega so vedno obstajali in še vedno obstajajo ljudje, ki se zelo dobro zavedajo sveta v katerem živijo. Ocenjujejo ga na podlagi svoje vere in prepričanj ter sklepajo, kaj je mogoče in potrebno, ko je potrebno ukrepati. Imajo zadostne intelektualne sposobnosti, domišljijo, empatijo, izkušnje in lucidnost, da prepoznajo smer, v katero se odvijajo določeni razvoji ter kako lahko v določenih okoliščinah nanje vplivajo.
Ti ljudje so svetopisemski preroki, ki razlagajo in spodbujajo Božjo besedo v svojem času in za svoj čas, ko obstaja nevarnost, da bi izgubili pogled na pot naprej. Oni so tisti, ki svoje sodobnike opominjajo, kaj je Božja volja, na kaj lahko upajo glede Božjega odnosa z njegovim ljudstvom, katere cilje zasledovati, da bi se držali Gospodovih zapovedi ter našli osebno veselje in mir. S sklicevanjem na Božjo besedo in voljo svetopisemski preroki svojim sodobnikom kažejo pot naprej, da bi premagali negotove čase, v katerih živijo. Nudijo smernice in vpogled v to, kaj storiti za srečno življenje.
Če upoštevamo, da je vsak kristjan v trenutku krsta maziljen za duhovnika, kralja in preroka, potem postane jasno, da je “biti prerok” zahtevna naloga tako za posameznega vernika kot za celotno Cerkveno skupnost. V našem svetu vedno večjih negotovosti, dvomov in zmede so preroške dejavnosti usmerjene tja, kjer se v Božji besedi in z njo sklicujejo na to, kar v javnih in akademskih razpravah pogosto šteje za “varno”. Tukaj je nekaj primerov: v Drugi Samuelovi knjigi 22, 2–3 je Bog opisan kot skala, trdnjava, rešitelj, zavetje in ščit. V Psalmu 3, 4–6 je Bog tisti, ki poskrbi, da se ljudje zbudijo varni in zdravi, ker pozorno opazuje. Po Psalmu 27, 5 Bog varuje ljudi v svojem šotoru. Po Pregovorih 18, 10 je Božje ime utrjen stolp, ki nudi varnost. Po Izaiju 25, 4 je Bog zaščitnik šibkih. Po Drugem pismu Tesaloničanom 3, 3 Bog varuje pred hudičem. Ti in drugi odlomki Svetega pisma se nanašajo na temo spodbude kot osrednjo temo in model za razlago eksistencialne resničnosti.
Ta besedila nam zagotavljajo, da negotovosti in dvomi ne skrivajo le groženj, temveč so lahko tudi znanilci ugodnih obetov. Poleg tega je naloga tistih, ki verujejo v Boga, ki jim vliva varnost in pogum, storiti vse, kar je v njihovi moči, da tistim, ki potrebujejo zaščito in varnost, to koristi. Tisti, ki verjamejo v dobrohotnega Boga, ki nudi zaščito, se nenehno sklicujejo na to nalogo zase in za druge, jo imajo vedno v mislih in temu primerno usmerjajo svoja dejanja. Tudi Cerkev je sprejela ta pristop. Pastoralna konstitucija Gaudium et Spes (GS) 2. vatikanskega koncila to jasno izrazi že na začetku: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih.« (GS 1). V Lumen Gentium (LG), dogmatični konstituciji o Cerkvi, je Cerkev razumljena kot znamenje in orodje. V smislu, o katerem tukaj razpravljamo, to pomeni, da je po eni strani Cerkev sama varen prostor, ki nudi zaščito, svetu kaže, kaj pomeni varno živeti skupaj v varnosti (znamenje), po drugi strani pa Cerkev deluje tako, da bi se ljudje vedno in povsod počutili varne (orodje).
“Varno”, “varnost”, “varovanje”
Glede na to, kako opisujemo poslanstvo zagotavljanja, da se ljudje lahko in bi se morali počutiti varne (varovanje), se ta naloga morda zdi lažja, kot je v resnici. Veliko je odvisno od tega, kaj pomeni “biti varen”. To povzroča težavo, saj ni vse, kar lahko velja za varno, tudi koristno za človeško življenje v najširšem smislu. Na primer, nobenega dvoma ni, da je strogo varovan zapor na nek način eden najvarnejših krajev v družbi. Hkrati pa je to kraj, kjer so državljanske svoboščine močno okrnjene, pomembnih izbir praktično ni, možnost za osebno rast pa je teoretično mogoča, v praksi pa dosegljiva le v zelo omejenem obsegu.
Poleg pravkar navedenega primera tudi drugi dokazi kažejo, kako nujno je razjasniti, kaj pomeni “varnost” ali “biti varen”. Cerkev ima na svojih področjih odgovornosti veliko izkušenj s pravilnim obravnavanjem primerov zlorab. Če so ukrepi, ki so nedvomno nujni za varstvo otrok in mladostnikov, razumljeni in oblikovani tako, da škodljivo vplivajo na tiste, ki jih je treba varovati, se postavlja vprašanje, kaj ne dosega svojega namena in zakaj. Zato ne moremo, da se ne bi vprašali, kaj točno mislimo s pojmom “varnost”. V tem kontekstu je pomemben/ustrezen primer kateheta ali duhovnika, ki si ne upa dvigniti s tal padlega otroka ali mu pomagati vstati prav zaradi pravil vzdrževanja razdalje, ker se boji, da bi bil po krivem obtožen, da se želi dotikati otroka s prikritimi in neprimernimi nameni. V takih okoliščinah ni mogoče reči, da je padli otrok ustrezno nadzorovan, zaščiten in varovan pred takšnimi reakcijami, ki jih motivira strah. Ponovno se jasno razume, da ne bi smelo biti nobenega dvoma, zlasti v okviru Cerkve, o pomenu pojma in dejanskega ravnanja “biti varen”. Vsi člani Cerkve potrebujejo to transparentnost; v nasprotnem primeru tvegajo, da postanejo lažni preroki, zagovorniki totalizirajočega nadzora, izolacije, hromečega protekcionizma in negibnosti pri izvajanju svoje preroške naloge varovanja, zagotavljanja varnosti in tega, kaj pomeni “biti varen”.
V okviru Cerkve poteka razprava o definiciji varnosti, čeprav deloma v drugih pogledih, kot so vprašanje javnega ugleda Cerkve, politični pritiski, odnos tiska do Cerkve, avtoriteta Cerkve v zadevah pastoralne oskrbe in tako naprej. V nekaterih primerih lahko ta razprava privede do tega, da nekateri zavračajo nove občutljivosti ter na podlagi enostranskosti in ekscesov v zvezi z varnostjo sklepajo, da je v zvezi s tem v bistvu nemogoče sprejeti razumne ukrepe.
Pomembno je razlikovati. Kar zadeva preroško delovanje Cerkve, to pomeni predvsem osredotočanje na Božjo besedo. V tem smislu se Božje kraljestvo kaže kot vizija in ideal varnega prostora, varnih odnosov, varnih procesov, torej varnega okolja in življenjskega konteksta. To je še posebej očitno v Izaiju 11, 8–9: »Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori.« V Pismu Rimljanom 14, 17 je Božje kraljestvo enačeno s pravičnostjo, mirom in veseljem v Svetem Duhu, hkrati pa je v Drugem pismu Korinčanom 3, 17 navedeno, da kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda. Ko te izjave povežemo z zgoraj citiranimi izjavami, v katerih se trdi, da je Gospod ščit, zaščita in trdnjava, se pojavita dva bistvena in dopolnjujoča se vidika varnosti in koncepta “biti varen”. Po eni strani najdemo precej obrambni in zaščitni vidik besede “trdnjava”: to je zaščita pred nečim, torej negativen pristop k varnosti. Po drugi strani pa obstaja bolj omogočitveni vidik, ki govori o varnosti za nekaj, kot jo opisuje načelo svobode, ki daje varnosti pozitivno konotacijo.
Cilj obrambnega koncepta varnosti je zaščititi ljudi pred možnimi nevarnostmi, ki bi jim lahko fizično ali duševno škodovale do te mere, da bi izgubili prihodnji potencial. Zaščita pred zunanjimi manipulacijami in nadzorom teži k istemu cilju, prav tako zaščita pred sramoto in ponižanjem, ki na koncu izolirata in odtujita ljudi v njihovem družbenem kontekstu in od njega. Prav tako ne smemo pozabiti na zaščito pred nepremostljivimi težavami, povezanimi s pomanjkanjem varnosti in stabilnosti, na primer v odnosih z drugimi, v različnih poklicih ali nezadostno sposobnostjo za obvladovanje nalog in izzivov, s katerimi se človek sooči.
Omogočitveni vidik varnosti so procesi rasti, v katerih so, na primer, v teku učenja dovoljene napake in zmote, ne da bi pri tem povzročili trajno škodo sebi in drugim ali onemogočili priložnosti za prihodnost. Varnost, katere obseg dopušča raznovrstnost in raznolikost, ščiti posameznika pred zajetjem v kakršenkoli kolektivizem, kolektivnost samo pa pred razpadom. Posamezniki so cenjeni, priznani in opolnomočeni s sodelovanjem v dejavnostih skupnosti z izkušnjami dosežkov in solidarnosti.
Varovanje v praksi
Ob podrobnejšem pregledu lahko naslednji primeri učinkovito ponazorijo glavne lastnosti tega, kar je mogoče razumeti kot varnost in s tem povezano varovanje (tj. poskus doseči to, kar razumemo kot varno).
Prvo: varnost in varovanje kot dialektična vaja
Če varnost obsega dva vidika ali pola, bolj obrambnega in bolj omogočitvenega, mora enako veljati za varovanje. Doslej je bil negativni, obrambni in zaščitniški vidik ključnega pomena pri varovanju integritete in dostojanstva ljudi, pri tem, da se ne objektivizirajo in ne postanejo preprosto predmeti, stvari v razmerju do teženj in namenov drugih ljudi. Takšno enostransko določanje prioritet je problematično, saj lahko v določenih okoliščinah varovane posameznike potisne v pasivno vlogo v odnosu do varovalcev in s tem tudi v odvisnost od varovalcev. To težavo je mogoče odpraviti le s hkratnim upoštevanjem omogočitvenega vidika varnosti in vzporedno z varovanjem. V tem primeru varovanje ni razumljeno kot obramba, temveč kot zaščita z vidika opolnomočenega jaza in spodbujanje odpornosti, ki krepi posameznike in skupine, denimo župnijske skupnosti.
Drugo: varnost in varovanje kot univerzalna antropološka tema
Koncept varnosti temelji na osnovnih podatkih, ki opisujejo ljudi kot družbena bitja v konfliktu s svojo individualnostjo. Človeška bitja se izkažejo za sposobna in potrebna rasti, zato so izpostavljena številnim nevarnostim, ki ogrožajo njihovo varnost. Vedno obstaja možnost neuspeha, doživljanja ovir in omejitev ter s tem negotovosti. Glede na te splošne predpostavke o človeških bitjih ni dvoma, da vprašanje varnosti in varovanja zadeva vse posameznike, čeprav se zdi, da so nekatere skupine ljudi bolj ogrožene na ravni varnosti zaradi posebnih situacij (kot so otroci zaradi psiholoških potreb, povezanih z odraščanjem, ali migranti zaradi svojih družbeno-političnih razmer) ter so zato uvrščene med “ranljive”. Čeprav je o tovrstnih kategorizacijah še vedno veliko odprtih vprašanj, je kar razumljivo, da se je tema varovanja sprva osredotočala predvsem na zaščito in varnost otrok in mladostnikov v luči primerov zlorab in posameznikov v skrbništvu, ki so se pojavljali znotraj odgovornosti Cerkve. Ker pa je varnost vprašanje za vse, je treba koncept varovanja uporabljati veliko širše. To je univerzalna antropološka potreba.
Tretje: varnost in varovanje z vidika raznolikosti
Človeška bitja se izražajo v napetosti med individualnostjo in skupnostjo. To se odraža tudi v natančnem pomenu varnosti in varovanja. Ali se neka situacija dojema kot varna, ali se varnost dojema kot neločljivo povezana s to okoliščino, je odvisno tako od osebnega dojemanja kot od različnih kulturnih usmeritev in vzorcev. Na primer, medtem ko je v nekaterih kulturah ideja varnosti tesno povezana s pravilnim upoštevanjem pravil, v drugih to ni nujno tako. Medtem ko se nekateri ljudje pod določenimi pogoji morda sploh ne počutijo varne, lahko drugi isto situacijo dojemajo povsem drugače, torej kot varno ali vsaj manj skrb vzbujajočo. Če raznolikost na področju varnosti in varovanja jemljemo resno, lahko pridemo le do enega sklepa: težko ali celo nemogoče je opredeliti enoten koncept varnosti in varovanja, ki velja za vse in povsod. V vsakem primeru obstaja potreba po medkulturnem razumevanju tega, kaj pomenita varnost in varovanje ter kako ju je mogoče doseči.
Četrto: varnost in varovanje kot izziv mreženja
Vprašanja v zvezi z varnostjo in posledično uporabo varovanja so tako raznolika kot življenje samo. Omejevanje vprašanj varnosti in varovanja na temo spolnosti ali spolnega nasilja bi bilo enako napačno kot prepričanje, da so ti vidiki manj pomembni kot druga področja življenja. Oseba je enotnost duha, duše in telesa – ob upoštevanju vseh vidikov človeškega bitja pa imajo lahko tveganja različne oblike in ni mogoče izključiti dvoumnosti, vključno z ekonomskim izkoriščanjem, fizičnim nasiljem, grožnjo vojne in kulturno marginalizacijo. Ni zaman, da je eden najnovejših vatikanskih dokumentov, Dignitas Infinita, poudaril številne grožnje človekovemu dostojanstvu.[1] V luči vseh teh razmišljanj o degradaciji in razvrednotenju človeškega bitja, varovalk ni. Varovanje si ne more privoščiti selektivnega izbiranja področij družbenega in medosebnega tveganja, sicer bi se spremenilo v zgolj simbolični pristop, ki želi javnost prepričati, da mu je “mar”, a v resnici ni tako.
Varovanje, ki ga vodi Cerkev, bi moralo biti postavljeno na naslednji način: na eni strani bi morale vse cerkvene službe, ki jim je mar za dostojen in za življenje primeren človekov obstoj, kot pastoralna in karitativna zaveza Cerkve vzpostaviti mreže. To velja za skrb za revne, storitve za priseljence, psihološko svetovanje in duhovno vodstvo. Po drugi strani pa se novoustanovljene varovalne enote v Cerkvi ne bi smele videti le kot dejavne v boju proti zlorabam, temveč v širšem smislu kot varuhi vrednot, ko gre za vprašanja varnosti in varovanja kot preroškega poslanstva, pri čemer bi morale spodbujati nadaljnje strokovno izpopolnjevanje in povezovanje različnih cerkvene službe, kot je bilo pravkar opisano.
Peto: varnost in varovanje kot proces
Zlorabe, ki so se zgodile po svetu v sferi odgovornosti Cerkve, neizpodbitno dokazujejo, da ne glede na razloge varnost in varovanje nista imeli vedno prioritete. Tudi danes si kljub številnim prizadevanjem za obravnavo tragičnih dogodkov, ki so bili storjeni, ne smemo delati utvar. Ne glede na to, kako pomembno je vprašanje, dolgoročno ne more ohraniti enake stopnje pozornosti. Druga vprašanja se lahko pojavijo in zavzamejo osrednje mesto zaradi družbenih in političnih pritiskov in dogodkov, se prekrivajo in postanejo rutine, ki nazadnje preusmerijo pozornost. To ne pomeni, da moramo biti tem spremembam in preobrazbam nujno naklonjeni, moramo pa se jih zavedati ter z njimi ravnati zavedno in premišljeno.
Razjasniti je treba faze, v katerih je bila posebej pomembna tema zanemarjena ali prezrta, analizirati posledice takšnih neželenih rezultatov in razmisliti, katere preventivne ukrepe je treba sprejeti, da se vprašanja, ki jih je treba nujno obravnavati, denimo varnost in varovanje, ne bi ponovno zanemarila. Upoštevati je treba, da se tristopenjski postopek pojasnjevanja, pregleda in preprečevanja ne osredotoča samo na to, ali varovanje sčasoma najde področje uporabe, temveč tudi na to, kako dejansko deluje. Če pride do kakršnihkoli kršitev tega varovanja, ki se nanašajo na človekovo dostojanstvo in integriteto, je treba ugotoviti razloge zanje, obvladati posledice in preprečiti ponovitev.
Poleg tega se nekatera vprašanja, kot je varovanje kot celota, skozi čas razvijajo in spreminjajo. Identificirane rešitve morda niso več izvedljive ali pa niso dovolj jasno izražene ter jih je treba popraviti in dopolniti. Ob upoštevanju tega ni razumno misliti, da lahko koncepti, smernice in podobno, ko so enkrat razviti, ostanejo skozi čas nespremenjeni. Obstaja potreba po kakovostno ozaveščenem upravljanju, ki se odziva na dinamično naravo razvoja, ki se pojavlja v tem okviru, in ga poskuša oblikovati tako, da zagotovi učinkovito varovanje. To je nekaj, kar je treba storiti prepričljivo in ga ni mogoče preprosto vsiliti. Varovanje kot celota tako temelji na osebnem odnosu, ki ga zaznamuje občutljivost za potrebe drugih, pripravljenost, da se zavzamemo za te ljudi in skoraj neizogibne konflikte, ki iz tega izhajajo, dajanje prednosti ogroženim pred lastno osebno koristjo, odprtost za spremembe in izboljšave ter zavedno obravnavanje lastnih napak in slabosti.
Šesto: varnost in varovanje kot dvosmerna izmenjava
Varnost in človeško dostojanstvo sta tesno povezana cilja varovanja. Brez varovanja je dostojanstvo ljudi kmalu ogroženo; brez dostojanstva je varnost ljudi ogrožena takoj. Slednje še posebej velja, kadar se varovalni ukrepi načrtujejo in izvajajo brez ustreznega sodelovanja tistih, ki jih je treba varovati. Ljudje, ki jih je treba zaščititi, lahko postanejo zgolj objekti ali celo priložnost za prepoznavnost in samopromocijo. Na koncu ljudje, ki jih je treba zaščititi, postanejo odvisni od varovalcev in/ali ukrepi, ki jih sprejmejo varovalci, ne izpolnjujejo resničnih potreb varovancev. Zato je treba izključiti kakršnokoli pobudo varovanja, ki ne vključuje sodelovanja tistih, katerih varnost naj bi omogočila in zagotovila. V nekem smislu bi to sodelovanje pomenilo tudi varovanje samih varovalcev. Na ta način ne tvegajo, da bi povzročali težave tistim, ki jih nameravajo varovati.
Sedmo: varnost in varovanje kot pogojni projekt
Absolutna varnost ne obstaja nikjer in nikoli. Razlogov za to je več. Splošna tveganja, povezana z življenjem, kot je možnost smrti, resne bolezni ali doživljanja bolečine v odnosih, so prav tako povedna kot človeška prizadevanja za iskanje varnosti, ki so sama prav tako podvržena številnim negotovostim. Tisti, ki sodelujejo pri varovanju, se morajo zavedati, da je sicer mogoče storiti vse, da bi dosegli varnost, vendar je nikoli ni mogoče popolnoma zagotoviti. Pomembno se je tega zavedati, da se izognemo razočaranju, malodušju in izgubi motivacije. Vendar pa ima prepoznavanje meja lastnega dela pri varovanju še dodatno posledico: pomaga določiti mejo med želeno brezpogojno zavezanostjo tistim, ki potrebujejo zaščito, in fanatizmom, ki ga je treba zavrniti, ker ne razlikuje med varnostjo in prisilo, varovanjem in totalitarizmom, pravičnostjo in fundamentalizmom, predanostjo in aroganco.
Perspektive
Iz teh razmišljanj o varovanju izhaja temeljni koncept: varovanje kot preroško delo Cerkve je kompleksna naloga. Uspe lahko le, če jo razumemo kot skupno nalogo vseh, ki skupaj živimo in delamo v različnih družbenih strukturah. To je možno najbolje doseči z obveščanjem in komuniciranjem z drugimi o tem (transparentnost), usklajevanjem z zavezanostjo (skladnost) in zmožnostjo vzajemne odgovornosti za svoje početje (odgovornost). Če ta tri načela usmerjajo vse intervencije varovanja, bo samo varovanje najučinkoviteje posredovalo koncepte transparentnosti, skladnosti in odgovornosti.
Transparentnost, skladnost in odgovornost so temeljni kamni boja proti vsem vrstam zlorab moči. Transparentnost, skladnost in odgovornost omejujejo moč, ne da bi jo ohromili, saj je ne prepustijo na milost in nemilost zmotljivosti, ki je lastna vsakemu človeku, temveč tako, da jo povežejo s skupnostjo tistih, nad katerimi se ta moč izvaja. Številnim primerom zlorab, ki so se zgodile v sferi odgovornosti Cerkve, in z njimi povezanim prikrivanjem bi se lahko izognili, če bi ta tri načela odločneje uporabljali. Toda pogosto je bila potrebna – in še vedno je – spodbuda zunaj Cerkve, da bi njena preroška služba na področju varovanja lahko vrnila k pravemu delovanju.
V tem kontekstu ni preveč domišljavo reči, da je treba tudi preroke popraviti in spodbuditi k delovanju. To ne zmanjšuje vloge preroške službe Cerkve v svetu. Navsezadnje ne gre za popuščanje cerkvenim privilegijem, temveč za pozitivno zavezo, da bomo sledili Kristusovim stopinjam. Takšna zaveza ne izključuje izmenjave in sodelovanja s tistimi, ki se ukvarjajo z varovanjem zunaj Cerkve – dejansko je bila oblikovana s tem v mislih. Pomislimo na Jezusove besede v Evangeliju po Luku 9,50: »Kdor namreč ni proti vam, je za vas«, ali neposredno nanašajoče se na varovanje: »Kdor ni proti varovanju, ga podpira skupaj z vami.« Ti primeri sodelovanja v najrazličnejših oblikah ne le ustvarjajo sinergije, temveč nam tudi pomagajo, da ne pozabimo zlahka na bistven element naše naloge: biti prerok in učinkovito ukrepati za varnost ljudi, za njihovo dostojanstvo in celovitost – integriteto znotraj in zunaj Cerkve.
Doslej je sinoda škofov 2021–2024 na temo sinodalne Cerkve v svojih izjavah dala velik zagon preroškemu služenju Cerkve v svetu na področju varovanja. Poleg tega, da obravnava vprašanja varnosti in tesno povezana vprašanja varovanja ima stališče, da je varovanje še posebej bistvenega pomena za poslanstvo Cerkve. Ostaja upanje, da bodo tukaj podane navedbe nadalje raziskane v naslednjih razpravah sinode.