TISKOVNA KONFERENCA JANEZA CERARJA
Cankarjev dom, Ljubljana
Torek, 25. januarja 2022, ob 11h
Spoštovani, dober dan!
Nekaj dogodkov, ki so se zgodili pred kratkim, me je spodbudilo, da stopim pred mikrofon in spregovorim. Tudi kot glas tistih, ki so znotraj katoliške Cerkve v Sloveniji doživeli spolno zlorabo.
1)
Papež Frančišek je določil (sredi leta 2021, v veljavo pa je odlok stopil 8. decembra lani), da je zloraba mladoletnih in odraslih ranljivih zločin zoper človekovo dostojanstvo.
2)
Zato želim najprej izpostaviti človekovo dostojanstvo žrtev – preživelih spolnih zlorab.
Pred nekaj meseci je Kongregacija za nauk vere, to je ustanova Svetega Sedeža, ki je pristojna za preučevanje najhujših zločinov zoper človekovo dostojanstvo, dva slovenska katoliška duhovnika prepoznala kot storilca spolnih zlorab in odredila, da se ju odslovi iz duhovniškega stanu. Toda, kaj več od izpeljanega postopka v Sloveniji in v Vatikanu, ter mlačnih izjav vodstva škofij, nismo doživeli. Oba, danes že nekdanja duhovnika, imata vse potrebno za udobno življenje, izognila pa sta se tudi roki pravice in odgovornosti po pravu Republike Slovenije.
Zahtevam odgovornost predstojnikov Cerkve, ki so bili povezani s tema dvema nekdanjima duhovnikoma. Zahtevam spoštljiv odnos do vseh žrtev teh dveh nekdanjih duhovnikov. Opravičila in vljudne besede veljajo, niso pa vse, kar so ti predstojniki dolžni storiti – to je prevzeti odgovornost in poskrbeti, da se kaj takega v prihodnosti ne bo več dogajalo.
Svoje stališče dajem na temelju teologije učlovečenja: Jezus Kristus je postal človek, da bi mi postali božji. Imel je nešteto možnosti, a postal je eden izmed nas. Zato nas bo na odločilni dan, v kar verujemo kristjani, sodil po odnosu do človeka – ali še več: po zmožnosti prepoznati Jezusa Kristusa v človeku.
Tu zastavljam vprašanje: kako to, da iz duhovniškega stanu odslovljeni osebi nista bili prepoznani kot uničevalki človekovega dostojanstva? In vprašanje pravičnosti: zakaj se jima ne sodi po zakonodaji naše države?
Je sklicevanje na zastaralni rok dovolj in primerno? Je odgovorno družbi prepustiti dve osebi, ki sta bili prepoznani kot storilca zločina spolnih zlorab; navkljub neizpodbitnim dokazom, sta se zaradi sodnega zastaranja izognila roki pravice in odgovornosti, katerih norme postavlja temeljno pravo.
Zakaj ni mogoče tudi v Sloveniji sprejeti zakona po vzoru zvezne države New York v ZDA, ki je dala mladoletnim žrtvam zlorab, ne glede na časovni okvir le-teh, 2 leti, da spregovorijo in prijavijo storilce? S tem bi v normi pravičnosti povrnili žrtvam vsaj del dostojanstva, do katerega imajo neizpodbitno pravico.
Predstojniki: govorite o grehu in odpuščanju. Želim vam, z mislijo na žrtve, govoriti o zločinu in pravičnosti.
Lahkotno se, spoštovani cerkveni predstojniki, otepate odgovornosti. Obiskujete tečaje, podpisujete dokumente, sklicujete srečanja in prepričujete novinarje. Pozivam vas: nastavite ušesa žrtvam, da jih boste lahko resnično slišali. Žrtve – preživeli naj vam bodo vir odgovorov.
Pretresen sem nad molkom ljudi, ki za zlorabe vedo, a kljub temu z vso silo branijo institucijo Cerkve in sistem, ki te zlorabe omogoča.
3)
Vse škofe ter redovne predstojnike in predstojnice pozivam, da podprejo ustanovitev neodvisne komisije za ugotovitev in razkritje zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji. V mnogih državah, kjer je katoliška Cerkev navzoča kot večinska veroizpoved, se je to že zgodilo; na primer v Franciji in nazadnje na Portugalskem.
Toda, pozor! Ne govorim o obnovi ali kakršni koli prenovi dosedanje t. im. Ekspertne skupine znotraj slovenske škofovske konference. Govorim o verodostojni neodvisni komisiji.
Tu znova zastavljam že izrečeno vprašanje, to pot celotni civilni družbi in politikom: zakaj obe, iz duhovniškega stanu odslovljeni osebi, nista bili prepoznani kot uničevalki človekovega dostojanstva?
Ali so se ljudje na laž navadili? Sprejeli laž, ki se tako kot spirala molka daljša, širi in debeli?
4)
Želim in pričakujem, da bi v katoliški Cerkvi v Sloveniji kmalu nastalo verodostojno središče, ki bi skrbelo za zaščito mladoletnih in odraslih ranljivih – predvsem kot zavest in sklep, da mora Cerkev dejansko biti varen kraj za vse.
Da, slišim komentarje: zlorabe se dogajajo v okoljih vzgoje in izobraževanja, športa in drugje. Odgovarjam: da, žal tudi tam. A to ne daje nikakršnega opravičila. Ljudem v Cerkvi posameznik zaupa svoj notranji svet, najintimnejše, svojo vest. Zato so zlorabe, storjene znotraj Cerkve tako krute in perverzne, vredne vse obsodbe.
Odločno odklanjam miselnost, da bi odprava celibata rešila težave. Celibat ni vzrok spolnih zlorab. Kliče pa po resni vzpostavitvi celostne vzgoje osebnosti v procesu oblikovanja kandidatov za duhovništvo in redovništvo. O tem je, tudi udeležencem v Sloveniji, govoril in še govori p. Hans Zollner, vodilni strokovnjak za zaščito mladoletnih in odraslih ranljivih v katoliški Cerkvi. Brutalnosti in nizkotni perverznosti ni mesta ne znotraj, ne zunaj celibata.
5)
Dovolite mi, da izrečem še nekaj misli o katoliški Cerkvi v Sloveniji. Iz nje sem izšel, njej pripadam, in ni mi vseeno zanjo.
Katoliška Cerkev v Sloveniji je očitno zašla v slepo ulico in mogoče to tudi sama čuti; v tem krču je postala izrazito toga. Rešitev zanjo je, da se vrne k pristnosti, odprtosti, iskrenosti, k izjemnemu občutku za življenje. Osnovni pokazatelj, da se je k temu vrnila pa bo prosojen odnos do zlorabljenih. Ti so namreč žrtve njenega sistema. Ko se bo Cerkev njim odprla v resnični empatiji in solidarnosti: z doumevanjem kaj so doživeli in tudi preživeli in ko bo pripravljena poravnati svojo obvezo, bo to pokazatelj ne samo odnosa do zlorabljenih, temveč da se je odprla v svojem poslanstvu.
Sicer bodo vse sinode, vsi načrti, sestanki, zasedanja in drugo, načrti brez Duha. To pa je zavajanje in prikrivanje. Odnos do zlorabljenih je pokazatelj duhovnega, notranjega stanja Cerkve. Ali bodo odgovorni sposobni kreniti v smer, v kateri bo Cerkev zmogla opravljati svoje duhovno poslanstvo, ali pa bodo nastale vzporedne strukture.
6)
Ustanove, ki jih Cerkev ustanovi za pomoč ljudem, morajo voditi in usmerjati osebe, ki z verodostojno iskrenostjo in resnično empatijo zmorejo doumeti in razumeti ljudi v stiski ter jim stati ob strani. Prav tako morajo preprečevanje zlorab usmerjati ljudje, ki z nedvoumno jasnostjo vedo, razumejo ter s srcem in umom doumevajo, da v skupnosti ni mesta kakršnikoli zlorabi: ne čustveni, ne psihični, ne fizični. In to tudi živijo.
Ali bodo ljudje na vodstvenih mestih katoliške Cerkve v Sloveniji vršili in izvršili preroško poslanstvo? Ni čas, da bi živeli karierizem in udobje položaja. Danes je potrebno poslanstvo živeti v preroškosti srca, uma in duha; in to iskreno, verodostojno ter dnevnopolitično neomadeževano.
Žrtve – preživeli spolnih zlorab terjamo pravico. In zremo v ogledalo resnice Cerkve. Poudarjam: tu smo – pravico terjamo žrtve spolnih zlorab v Cerkvi!
7)
Izrekam iskreno zahvalo vsem ljudem in organizacijam, ki mi izkazujejo podporo in nasvete. Izrekam spoštovanje vsem, ki so zaradi te podpore deležni odkritega nasprotovanja ali diskreditacije.
8)
Spoštovane novinarke in novinarji, zahvaljujem se vam za navzočnost in za vaš prispevek pri odkrivanju bremena zlorab ter poslanstva zaščite človekovega dostojanstva v katoliški Cerkvi v Sloveniji.
Podarjam vam besede, ki jih je papež Frančišek 13. novembra lani izrekel ob srečanju z novinarji:
»Zahvaljujem se vam, da nam govorite kaj je v Cerkvi narobe, da nam pomagate tega ne pometati pod preprogo; iskreno se vam zahvaljujem, da ste žrtvam zlorab dali glas.«
Hvala!