JANEZ CERAR, duhovnik IN BARBARA NASTRAN, odvetnica
PRISPEVEK JANEZA CERARJA
Sem Janez Cerar, 25 let katoliški duhovnik, 30 let član Misijonske družbe. V teh mesecih študiram na Inštitutu za Antropologijo (Papeška univerza Gregoriana) program Safeguarding, zaščita mladoletnih in odraslih ranljivih.
Čutim osebno odgovornost in dolžnost, da kritično spregovorim o delovanju Cerkve, ko prepoznam, da je to pomembno in zato potrebno.
Danes sem tu, da spregovorim o problemu spolnih zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji. Zato mi za začetek dovolite nekaj misli prav o njej, iz katere sem izšel, ji pripadam, jo želim spoštovati in mi ni vseeno zanjo; spregovorim o katoliški Cerkvi v Sloveniji.
Katoliška Cerkev v Sloveniji je v krču svoje togosti izbrala pot birokratizma, popreproščenja, hierarhičnega odmika in distance od realnosti življenja. Ta togost je odmik od živega evangelija. Živi evangelij, ki je Kristus sam, od nas terja misliti, čutiti, izkazovati in varovati dostojanstvo človeka. Osnovni pokazatelj, da se bo Cerkev k temu vrnila, bo prav prosojen odnos do zlorabljenih. Ti so namreč žrtve njenega sistema. Ko se bo Cerkev njim odprla v resnični solidarnosti in verodostojnosti: z doumevanjem kaj so doživeli in tudi preživeli in ko bo pripravljena poravnati svojo obvezo, bo to pokazatelj ne samo odnosa do zlorabljenih, temveč da se je odprla v svojem poslanstvu celotni skupnosti.
V oris situacije vam moram podati sledeče podatke:
po statistiki katoliške Cerkve se 72% prebivalcev Slovenije prepozna za pripadnike katoliške veroizpovedi (vir: Slovenska škofovska konferenca, https://katoliska-cerkev.si/letno-porocilo-katoliske-cerkve-v-sloveniji-2020, pridobljeno 7. 5. 2022); Slovenija ima 2,1 milijona prebivalcev (vir: Statistični urad Republike Slovenije, https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/104, pridobljeno 7. 5. 2022) kar posledično pomeni veliko sorodstveno prepletenost, poznanstva ter soodvisnost, kar omogoča prisotnost prikrivanja, nekritičnega olepševanja in zavezo molka.
Žrtev zlorabe
Sem preživeli spolne zlorabe. Spolno zlorabo, ki sem jo doživel kmalu po prihodu v redovno družbo, to je ob začetku študija teologije (leta 1990), sem kasneje opisal v prijavi civilnim oblastem in cerkvenim predstojnikom. Ob tem sem tudi ugotovil, da ima storilec na vesti več žrtev; dva sva bila v času spolne zlorabe odrasla (stara 21 in 26 let); medtem ko so bili ostali trije mladoletni (dva stara 15 let in eden 16 let). Vsem petim je bil storilec predstojnik; torej tudi v primeru odraslih žrtev ni šlo za odnos enakovrednih oseb, pač pa za odnos: predstojnik – podrejeni, kar pomeni glede življenja v družbi odvisnost od predstojnikovih odločitev.
Kar sem doživel, sem dolgo nosil v sebi in iskal poti, da bi našel verodostojnost v tistih, ki imajo v Cerkvi v Sloveniji moč odločanja in jim ubesediti, kar sem doživljal.
V novembru leta 2018 sem se pridružil skupini laikov, ki je želela doseči resne spremembe v obravnavanju spolnih zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji, iz česar je posledično nastala iniciativa Dovolj je.
Primer reševanja spolnih zlorab omenjenega duhovnika je bilo potrebno javno izpostaviti, saj predstojniki redovne družbe teže storjenih dejanj in posledic kljub poročanju žrtev niso dojeli in prepoznali kot zavržno dejanje. Potrebno se je bilo obrniti tudi na pristojne institucije v Vatikanu. Na podlagi vseh teh posredovanj je storilec konec julija 2021 prejel kazenski odlok, s katerim mu je za dobo treh let prepovedano: 1. javno izvrševanje duhovniške službe, 2. opravljati izvoljene ali imenovane službe znotraj redovne družbe, 3. imeti kakršen koli stik z mladoletnimi ter ukazano: 4. tri leta vsak mesec darovati sveto mašo v blagor žrtev.
Žrtve nismo bile seznanjene z vsebino tega kazenskega odloka. Storilec je o kazni, ki jo je prejel, obvestil svojo župnijsko skupnost. To smo izvedeli iz poročanja novičarskega spletnega portala (vir: https://www.domovina.je/iz-rima-ukrep-za-pomembnega-slovenskega-duhovnika/, pridobljeno 8. 5. 2022). Predstojniki redovne družbe, tako v Sloveniji, kot tudi v Rimu, niso podali nikakršne izjave, in tudi niso obvestili žrtev.
Izpostavljam zame najmočnejše dilemo in vprašanje: kaj pomeni, da se storilcu izreče cerkvena kazen, nad katero bdi le on sam in kakšna je vloga predstojnikov, ki se žal niso izkazali z verodostojnim ukrepanjem, in jim zato posledično v odločitvah ne morem zaupati?
Spregovoriti javnosti pomeni začetek nove poti
Kazenski ukrep proti omenjenemu storilcu in enako tudi v nekaterih primerih drugih storilcev so bili doseženi prav zaradi vztrajnosti, poguma in iskrenosti delovanja preživelih. Na podlagi razvoja dogodkov vidimo, da so ob tem posamezni odgovorni končno uvideli, da je ukrepanje potrebno in nujno.
Tako, kot smo se morali obrniti na najvišje institucije v Vatikanu, se tudi tokrat, zaradi potrebe po podpori, ki jo morajo žrtve zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji dobiti, obračamo na mednarodno javnost. Koraki ukrepanja so bili namreč storjeni zaradi pritiska javnosti in s podporo medijev.
Od žrtev k preživelim
Danes moram spregovoriti tudi v imenu drugih žrtev spolnih zlorab v Cerkvi, ki so se javile Zavodu Dovolj je, in tistih, ki sem jih imel možnost spoznati, ko so se obrnile name osebno. Vseh teh je 57. Mnogi primeri so po slovenskem pravnem redu zastarani. Znano dejstvo, ki ga utemeljuje stroka je, da velika večina žrtev spregovori šele več desetletij po zlorabi. O travmi spolne zlorabe je izjemno težko spregovoriti. Psihološka in psihiatrična stroka poznata vzrok za to.
Med žrtvami so mnogi, ki trpijo dolgoročne posledice, ki se kažejo kot raznolika obolenja, psihične težave, dolgotrajne hospitalizacije. Mnogi imajo težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju dobrih, konstruktivnih odnosov z bližnjimi osebami. Zaradi posledic so v dolgotrajnih bolniških staležih, predhodno upokojeni. Posledice ob njih čutijo njihovi bližnji, ljubljene osebe, njihovi otroci. Mnogo teh ljudi čuti bes in gnev do Cerkve kot institucije, ki jim ne zna prisluhniti in z dejanji ne dokaže, da ji je mar zanje.
Res je, da so se posamezni primeri reševali, končali tudi z odslovitvijo iz duhovniškega stanu (treh) duhovnikov v obdobju zadnjega leta.
A spremeniti je potrebno ukrepanje.
Verodostojnost zahteva delovati tako, da v izhodišču postavimo načelo ničelne tolerance do zlorab: z ustrezno vzgojo kandidatov za duhovniški in redovniški poklic in predhodno vzgojo njihovih mentorjev oz. odgovornih oseb. Vzgojiti in izobraziti za preglednost in odgovornost, da bo omogočeno preventivno delovanje ter v primeru storjene zlorabe v nuji zmožnost takojšnjega ukrepanja.
Dejanski primeri kažejo, da klerik, ki zlorablja, prvenstveno izrabi svoj vpliv, svojo moč in pogosto zlorabi tudi duhovno. Med žrtvami v Sloveniji so tisti, ki so kot mladi, v oblikovanju svoje identitete, padli v roke manipulantom in sprevržnežem. Med žrtvami so tisti, ki so kot otroci doživeli najbrutalnejše. In ne govorim zgolj o zlorabah izpred desetletij, govorim tudi o mladih tu, danes.
Sprašujem se: zakaj je potrebno toliko besed, ko gre za dejstva zločinov in izrab, teptanja in uničenja dostojanstva?
Pravičnost
Žrtve imajo pravico do tega, da se jim prizna njihov status. Z vso pravico terjajo pravičnost. Ne gre za maščevanje. Nihče si ga ne želi, ga ne terja, z njim ne bi dosegli nikakršne umiritve, niti spremembe.
Pravičnost se terja namreč tudi v imenu preventive. Ko se prizna, da so se konkretni zločini s strani klerikov zgodili, ko imajo žrtve možnost, da spregovorijo, ko so storilci in tisti, ki so dejanja prikrivali kaznovani, žrtve upravičeno prejmejo odškodnino, se spremenijo v dejanja, ki so znamenje verodostojnosti in verodostojne preventive. S tem bomo naredili bistvene korake za varovanje otrok in mladih. Brez tega postane preventiva zgolj besedičenje.
Način reševanja v Sloveniji kaže v prvi vrsti skrb, da odgovorni obdržijo položaje, da se raje izbere zamegljevanje dejstev kot premik s spremembam, dokazano se postopki vlečejo nerazumno dolgo, v postopkih preverjanja in odločanja sodelujejo osebe, ki ne izkazujejo izvedenosti na dotičnem prostoru. Dejstvo je tudi, da žrtve nimajo vpogleda v to, kateri dokumenti se upoštevajo pri ukrepanju proti storilcem.
Teža storjenih dejanj je tolikšne teže prav zato, ker so se dogodila in se dogajajo znotraj Cerkve, ki je kot institucija model moralne norme, osnovana na temelju učlovečenega dostojanstva Jezusa Kristusa.
Žrtve – preživeli spolnih zlorab terjamo pravico. Poudarjam: tu smo – pravico terjamo žrtve spolnih zlorab v Cerkvi!
Sklep in izhodišče
Izrekam iskreno zahvalo vsem ljudem, ki z verodostojnostjo delujejo za dosego nujnih sprememb. Izrekam spoštovanje vsem, ki so zaradi podpore meni osebno deležni odkritega nasprotovanja ali diskreditacije.
Zahvalo in podporo izrekam tistim posameznikom, predstojnikom, škofom, ki so se pripravljeni soočiti z dejstvom spolnih zlorab s strani klerikov. Obstajajo, a so žal redki.
Podpiram takojšnjo ustanovitev neodvisne komisije za reševanje problematike spolnih zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji ter intervencijo Svetega Sedeža.
Spoštovane novinarke in novinarji, zahvaljujem se vam za navzočnost in za vaš prispevek pri odkrivanju bremena zlorab ter poslanstva zaščite človekovega dostojanstva v katoliški Cerkvi v Sloveniji.
Sem duhovnik, verujem v Jezusa in ljubim Cerkev. Zato želim, da postane varen prostor za vse.
Za sklep vam podarjam besede, ki jih je papež Frančišek 13. novembra lani (https://www.vatican.va/content/francesco/it/speeches/2021/november/documents/20211113-onoreficenze-giornalisti.html; pridobljeno 7. 5. 2022) izrekel ob srečanju z novinarji:
»Zahvaljujem se vam, da nam govorite kaj je v Cerkvi narobe, da nam pomagate tega ne pometati pod preprogo; iskreno se vam zahvaljujem, da ste žrtvam zlorab dali glas.«
PRISPEVEK MAG. BARBARE NASTRAN, ODVETNICE
» Dragi Občutek!
Današnji dan je minil brez tvoje prisotnosti, a ko je postalo temno si se spet prikradel vame. Prišel si tiho in brez opozorila, da se pripravim na boj. V trenutku me spremeniš in moja podoba postane gnusna in telo spet pretežko. Občutek gnusa in obupa je strašen. Bojim se ga, a sem prešibka, da bi se mu uprla. Ima večjo moč in več energije kot jaz. Občutim ga kot živo bitje, ki se priplazi v moje telo, biva v mojem telesu. Takrat jaz umrem. Vsak dan po malem izginem. Grize me, trga me in para. Najprej dušo, nato pa sama delam svojemu telesu stvari, ki se dogajajo v meni. Občutek me včasih pripravi do tega, da… »
Odlomek iz dnevnika sedemnajstletnega dekleta, ki je bilo pri starosti enajstih let spolno zlorabljeno (Samec, Slodnjak, 2001, str. 70).
*******
Sem Barbara Nastran, odvetnica v Kranju in strokovna sodelavka iniciative Dovolj.je. V prispevku zapisane trditve, so izključno moja osebna stališča in ne morebiti odraz sodne prakse.
Do lanskega leta se menila, da na svoji pravni poti nikoli več ne bom imela opravka s spolnimi zlorabami, četudi sem celo magistrsko nalogo posvetila tej problematiki. Z spolnimi zlorabami mladoletnih otrok sem se vsakodnevno srečevala za začetku moje pravosodne poti. Priznam vam lahko, da ko sem začela opravljati delo sodnice, nisem želela imeti več nobenega opravka z obravnavo spolnih zlorab. In to iz povsem preprostega razloga: zgodbe in bolečino zlorabljenih nosiš vseskozi s seboj. Dan za dnem. In potem se zalotiš, da v sebi ne prepoznaš več svojega življenja in da postaneš njihovo življenje. Njihove zgodbe in njihova bolečina postane tvoja zgoda in tvoja bolečina. Vsakega od njih rešuješ, analiziraš okoliščine, ki bi morale obstajati, da bi do teh zlorab ne prišlo.
Analiziraš tudi, kje v psihofizičnem razvoju storilca je prišlo do t.i. »programske napake«, da je ostal brez sposobnosti vživljanja v občutenje drugega in da ima ne-živalsko potrebo, da si vsak trenutek vzame tisto, kar potrebuje. Namenoma sem napravila primerjavo z živalsko potrebo, ker si žival res vzame, kar potrebuje, medtem, ko gre človek še dlje. Ne zadošča mu le tisto, kar potrebuje, pač pa tudi tisto, kar si zaželi. In če je to, kar si želi, znotraj dovoljenega, ni z njegovimi željami prav nič narobe. Če pa si želi nekaj, kar predstavlja varovano vredoto, so njegove želje in iz njih izvirajoča ravnanja devianta. V takem primeru je govora o zlorabi. V resnici je govora o neupoštevanju osebnosti drugega in z njo povezanimi pravicami. Pri zlorabah, storjenih s strani duhovnikov ali redovnic Rimsko-katoliške cerkve, je – po mojem mnenju – govora o dvojni oziroma celo trojni viktimizaciji.
*******
Naš pravni sistem kateregakoli storilca, ne glede na njegov družbeni položaj, starost (govorim o tistih, ki so po našem zakonu lahko kazensko preganjani), spol, versko prepričanje, raso…, obravnava enako. Načelo enakosti pred zakonom je eno od pomembnejših načel, zato me vsakič znova začudi, zakaj sodišča v tovrstnih kazenskih postopkih duhovnika kot storilca obravnavajo drugače kot vsakega drugega storilca istovrstnega kaznivega dejanja. Ni mogoče spregledati, da se jim priznava neka t.i. neformalno določena pravna dobrota, saj jih večina sodnikov od vsega začetka postopka obravnava po principu mehkobe. Iz lastnih izkušenj, ko sem zastopala oškodovanke, je obravnavanje duhovnika potekalo ob prijaznejših tonih, s strpnejšim pristopom, z očitnim, vendar neizrečenim priznavanjem njihove statusne veličine in celo na način, da so obtožbe proti duhovniku verjetno plod neresnic, domišljije, celo zarot… Da ne gre zgolj za moja osebne prepričanja kažejo izrečene kazenske sankcije: nobenemu drugemu storilcu soidšče v Sloveniji zaradi večih kaznivih dejanj spolnega nasilja, še zlasti, če je to storjeno na škodo mladoletne žrtve, nikoli ne bi izreklo pogojne obsodbe oziroma sankcije opominjevalne narave, pač pa kazen zapora. Kazenski zakonik glede izrekanja kazenske sankcije storilcu, kateremu je očitano kaznivo dejanje dokazano, določa, da je potrebno upoštevati vse okoliščine posameznega primera in storilca: olajševalne in obteževalne.
Sama pri duhovniku storilcu olajševalnih okoliščin ne najdem. Moram pa izpostaviti tiste okoliščine, ki bi jih sodišča morala nujno upoštevati in zaradi katerih duhovniku – storilcu prav gotovo ne bi bilo mogoče izreči sankcije opominjevalne narave. Duhovnik storilec je s svojim zavržnim ravnanjem posegel v (1.) spolno integriteto žrtve, ki je lahko celo (2.) mladoletna in mu je bila (3.) zaupana v vzgojo in varstvo. Zaradi obče sprejetega poslansta duhovnika kot božjega odposlanca in prepričanja o njegovi brezmadežnosti, ki mu daje pozicijo nadčloveka, mu je bila (4.) žrtev podrejena. S svojim ravnanjem je duhovnik – storilec izrabil (5.) zaupen odnos do družine žrtve ter tudi (6.) njeno predanost in celo (7.) njihovo čast, da jo je duhovnik – storilec s svojo fizično prisotnostjo izbral za boljšo od drugih družin, zaradi česar ga je (8.) sprejela medse ne le kot družinskega člana, pač pa kot osebo s posebnimi privilegiji. Ne sme ostati ne-spregledana niti okoliščina, da je duhovnik – storilec storil (9.) več kaznivih dejanj proti (10.) večim oškodovancem, zavržna dejanja pa je izvrševal (11.) daljše časovno obdobje in bi jih prav gotovo še izvrševal, če žrtve ne bi zbrale moči in o njegovih ravnanjih spregovorile. Prav to zadnje pa kaže na duhovnikov direktni naklep in hkrati tudi na njegov namen sramotitve žrtve, kontrole in podreditve.
Ob takšnih okoliščinah bi sodišče storilca tovrstnih dejanj obsodilo na večletno zaporno kazen. Ampak duhovnika ne. Njemu je potrebno dati še eno priložnost. Ne znam si razložiti, čemu, saj je potrebno izhajati iz tega, da je duhovniku očitano kaznivo dejanje spolne zlorabe že samo po sebi kvalificirano, ker gre za osebo, ki ima do žrtve zaupen odnos in kateremu je žrtev, zaradi krajevno običajne naklonjenosti cerkvi, pa tudi načina vzgoje in prepričanja družine, da je pripadnost cerkvi nujna, podrejena. Takšen način obravnavanja duhovnikov v kazenskem postopku je nesprejemljiv in celo v nasprotju s stališči sodne prakse, zanika pa javno opevano načelo ničelne tolerance do tovrstnih dejanj, še zlasti ko gre za šibkejše družbene skupine.
*******
Takšen pa je tudi pristop cerkve do storilcev – duhovnikov. Cerkev bi morala izhajati iz svoje prvotne naloge: poslanstva, ki jim je dano, da med ljudmi širijo božjo besedo in da jim pomagajo. Zavedati bi se morala svoje moči na eni strani in predanosti ter poslušnosti ljudi na drugi strani. Gre za dve izjemno pomembni vrednoti. Le s priznanjem pomembnosti druge vrednote, to je predanosti in polsušnosti ljudi cerkvi, bo cerkev lahko opravičila svojo moč in poslanstvo, ki ji je dano. Prav zato bi morala cerkev do ravnanj božjih odposlancev, ko se ne morejo upreti svojim deviantnim nagibom in ki svoje poslanstvo celo izrabijo za dosego svojih ciljev, usmerjenih v zadovoljevanje svojih spolnih potreb, zavzeti jasno in transparentno stališče ter duhovnika – storilca nemudoma umakniti iz opravljanja službe bogoslužja in ga za njegova ravnanja obsoditi. Tako je razumeti tudi vsebino Navodila o uveljavljanju ničelne stopnje tolerance do spolnih zlorab, ki ga je Slovenska škofovska konferenca sprejela na svoji 21. redni seji Stalnega sveta dne 11.4.2019. Iz vsebine določil Navodila je na eni strani razbrati kritično pozicijo do duhovnikov – storilcev (o tem čl. 2. Navodila), na drugi strani pa možnost prikrivanja tovrstnih ravnanj duhovnikov in prelaganje odgovornosti za njihova ravnanja na državne organe, ki obravnavajo vse državljane republike Slovenije (o tem čl. 5. Navodila).
Moje osebno mnenje je, da bi si morala cerkev preprosto priznati, da so tudi znotraj njihovih božjih odposlancev prisotni takšni, ki se svojim deviantnim ravnanjem ne morejo upreti in ki si prav zato ne zaslužijo danega poslanstva. S tem bi cerkev žrtvam priznala, da jim verjame, pa tudi, da razume njihovo bolečino in položaj, v katerem so se znašle zaradi ravnanj duhovnika – storilca. Ni si mogoče predstavljati travm, ki jih žrtvi povzroči spolna zloraba. Še toliko manj si je mogoče zamisliti posledice, ki jih spolna zloraba pusti na otroku ali tisti žrtvi, katere storilec je oseba, od katerega je žrtev na nek način odvisna, in do katerega je v podrejenem položaju. Takšen je tudi odnos žrtve spolnih zlorab duhovnikov. Žrtev se proti takšnemu storilcu, zaradi svoje telesne šibkosti, pa tudi osebne nezrelosti in morebitne odvisnosti od storilca, ter odnosa podrejenosti ni sposoben braniti. Izgovori duhovnikov, ki so zagrešili spolno zlorabo, da so pravzaprav oni sami žrtve, da so bili v dejanje zapeljani s strani žrtev samih, ali pa so jih v takšno ravnanje »prisilile« druge okoliščine, so nesprejemljivi in kažejo dodatno izrabo svoje nadvlade in hkrati nemoči žrtve. Za njihova nizkotna ravnanja ni opravičila in jih je mogoče razumeti le kot brezupen poskus otresti se svoje moralne in kazenske odgovornosti. Položaj žrtve v postopkih zaradi spolnih zlorab, katerih storilci so duhovniki ali redovnice, je specifičen, saj se mora žrtev sama in tudi njena družina soočati z zapostavljenostjo in celo stigmatizacijo s strani okolice, ker da je z razkritjem ravnanj duhovnika oz. redovnice omadeževala ime božjega odposlanca, njegovo poslanstvo in nenazadnje tudi položaj cerkve same.
*******
Dosedanji odnos cerkve do žrtev, ko so jim naznanile ravnanje duhovnika ali redovnice, pravkar zapisano le potrdi. V vseh dosedanjih postopkih se je cerkev trudila iskati opravičila in razloge, čemu je duhovnik storil takšno dejanje. Svoj trud je usmerila v t.i. »zdravljenje« storilcev in tiho opozarjanje, naj tega ne počnejo. Prevečkrat se je zgodilo, da je poskušala zavržna ravnanja svojih božjih odposlancev prikriti. S takšnim postopanjem je v resnici posredno dopuščala njihovo ravnanje in sporočila žrtvam, kaj si v resnici misli o njeni stiski. Pravzaprav je s takšnim načinom povem zanikala poseg v integriteto žrtev in umetno zmanjšala pomen storilčevega ravnanja.
Prav zato so vsa navodila in smernice cerkve, kako ravnati v takšnih postopkih in kakšno zaščito bi bilo potrebno dati žrtvi, povsem nepotrebna in predstavljajo le črko na papirju. Šele, ko bo cerkev prenehala iskati razloge za ravnanja svojih božjih odposlancev v žrtvah in celo opravičevati njihova ravnanja, bo priznala žrtvam spolnih zlorab njihovo identiteto in tudi, da ji je v resnici do tega, da se žrtvina stiska zmanjša, da se odpravijo ali vsaj zmanjšajo posledice spolnih zlorab, kot tudi, da se storilce spolnih zlorab izloči iz dosedanjega poslanstva, s čimer bi cerkev preprečila nove spolne zlorabe.
Nujno pa bi morala vzpostaviti tudi sistem oziroma mrežo predhodnega zaznavanja in prepoznavanja morebitnih osebnih odklonskosti in nagnjen bodočih duhovnikov in redovnic. S tem bi na ustrezen način priznala žrtvam njihovo bolečino in jih zavarovala pred novimi spolnimi zlorabami, hkrati pa bi priznala tudi vsa pretekla dejanja in opravičila, da ji moč, ki jo je pridobila skozi leta, ni bila dana brez razloga. Cerkev tega do sedaj še ni storila, zato so vse določbe zgoraj omenjenih Navodil in Smernic zgolj same sebi namen. Spisane in sprejete so bile očitno zato, da cerkvi nihče ne bi mogel očitati, da glede problematike spolnih zlorab ni storila ničesar oziroma je preslišala klice žrtev na pomoč in pometla naznanjene spolne zlorabe duhovnikov in redovnic. Moje mnenje je, da se cerkerv resnosti teh vprašanj sploh ne zaveda. Če se s svojimi ravnanji cerkev v bodoče ne bo distancirala do ravnanj storilcev in njihovih ravnanj tudi javno ne bo obsodila, če storilcev iz svojih vrst ne bo izločila in jim ne bo vzela s posvetitvijo danega poslanstvo, bo pristala na povsem enako odgovornost kot jo nosijo storilci za svoja zavržna dejanja, odgovorna pa bo tudi za vse posledice spolnih zlorab.
*******
Zaključila bom z mislijo, ki naj zveni v resnici kot predlog: cerkev v postopkih spolnih zlorab mora bistveno večjo pozornost nameniti žrtvam, zato ni dovolj njihov zapis v Smernicah za zaščito otrok, mladoletnih in ranljivih oseb v Katoliški cerkvi v Sloveniji z dne 5.10.2020, da ima žrtev v postopkih po kanonskem pravu možnost izbrati si pooblaščenca (= odvetnika). Pravilno bi moralo biti zapisano, da žrtev v tem postopku, enako kot to velja za storilca, mora imeti ustreznega pooblaščenca, ki naj bo odvetnik, pri čemer so stroški zastopanja breme cerkve. Pooblaščenec, ki bo zastopal interese žrtve, pa prav gotovo ne bi smel biti eden od odvetnikov znotraj cerkve, saj je v takšnem primeru vprašljiva resnost zastopati žrtvine interese in tudi njegova sposobnost razumeti njen položaj in stiske. O pravici do odvetnika bi morala cerkev žrtev seznaniti takoj, ko bi ji ta naznanila dejanje in storilca. Vsak drugačen poskus predstavlja zgolj manever za navidezno in neiskreno pomoč žrtvi kot tudi prikrivanje storilčevih dejanj.
Tudi pri pomoči žrtvi, ki jo je razbrati iz Smernic, bi morala cerkev žrtev takoj poučiti o tej možnosti, pri čemer bi si žrtev izvajalca terapevtske obravnave izbrala izmed vseh licenciranih psihoterapevtov v Sloveniji in ne zgolj enega od tistih, ki so na t.i. listi psihoterapevtov, ki jo je oblikovala cerkev sama. Glede na to, da gre za strokovnega pomočnika iz vrst cerkvenih pripadnikov, je uspešnost psihoterapevtske obravnave žrtve vprašljiva, saj mora žrtev s terapevtom ustvariti zaupni odnos, preko tega pa ustrezen transfer. Po moji oceni pa takšna možnost pomoči predstavlja zgolj navidezno prizadevanje cerkve za pomoč žrtvi, kar je hkrati razumeti tudi kot način prikrivanja dejanj. Ni namreč prezreti, da je storilec s svojim dejanjem porušil zaupanje žrtve v cerkev, zato bo uspešnost žrtvine psihoterapevtske obravnave uspešna le, če bo imela možnost sodelovati s psihoterapevtom, ki ni v razmerju s cerkvijo.
Kot povsem zadnje pa sem vam dolžna podati še moje videnje uvodoma zapisane trojne viktimizacije žrtve. Nepotrebno je poudarjati, da je prvotna viktimizacija podana, ko je storilec duhovnik, pred dopolnjenim 15. letom starosti žrtve ne glede na njen pristanek, po dopolnjenem 15. letu starosti pa brez njenega pristanka, posegel v njeno spolno integriteto ter so tako prisilil, da je trpela njegova ravnanja. Spekter dejanj, ki jih je mogoče uvrstiti med spolne zlorabe, je širok: sem je šteti tako (a.) verbalna ravnanja storilca, ki posežejo v spolno nedotakljivost žrtve, kot tudi (b.) neverbalna ravnanja, v katerih žrtev prepozna storilčev poseg v njeno intimo, seveda pa ni mogoče spregledati (c.) fizične spolne zlorabe, s katero storilec grobo poseže v spolno integriteto žrtve z namenom zadovoljevanja njegove spolne sle.
Sama drugo viktimizacijo vidim v storilčevi zlorabi njegove avtoritete oziroma pozicije božjega odposlanca do žrtve, pa tudi v njegovi zlorabi zaupanja v njegovo čistost. Če je cerkev šteti za resno in odgovorno institucijo, je verjeti, da je poslanstvo podajanja božje besede zaupala tistim ljudem, ki iskreno verjamejo v čistost duše in brezmadežnost so tudi sami v sebi, ki ga ima zaradi opravljanja službe bogoslužja do žrtve. Gre za specifičen odnos duhovnika do žrtve, za njegovo pozicijo božjega odposlanca, tistega, ki mu je zaupano poslanstvo ljudem podajati božjo besedo na eni strani, ter za žrtvino privzgojeno ubogljivost, poslušnost in podrejenost cerkvi in njenim predstavnikom na drugi strani, saj ljudje le preko božjih odposlancev pridejo do stika z bogom in božjo besedo. Pozicija božjega odposlanca je tako veličastna, da nihče niti pomisliti ne sme, da bi duhovnik storil kaj takega, česar božja beseda ne dovoli. Ustvarja nadvlado in mu daje moč nadčloveka, tistega, ki ima lahko vpliv tudi na odraslo, od njega odvisno osebo.
Tretjo obliko viktimizacije pa je žrtev doživi s strani družine in okolice. Odveč je izgubljati besede o tem, da niti ožji družinski člani žrtvi ne verjamejo. V resnici do njihove odločitve o tem, ali otroku verjeti ali ne, sploh ne pride. Znake spolne zlorabe praviloma zavestno prezrejo, otrokovih besed o nizkotnih ravnanjih duhovnika pa ne slišijo. Vse to pa izključno zaradi lastne predanosti Bogu in njegovemu božjemu odposlancu v duhu, da gospod župnik pa res ne bi naredil nekaj takšnega. S takšnim pristopom starši v resnici izdajo lastnega otroka in dajo prednost neki imaginarni predstavi o čistosti in brezmadežnosti. Sem pa uvrščam tudi odziv okolice, v kateri žrtev živi. Vse prevečkrat se je zgodilo, da so bile žrtve zaradi podanih prijav spolnih zlorab duhovnikov izločene iz socialne mreže, deležne pa so bile tudi pritiskov, naj svoje izjave (ki so jim večinoma pripisovali predznak neresnice) prekličejo, ker da gospod župnik tega ne bi storil oziroma, da je nepotrebno govoriti o tem, kaj je naredil, saj je obče sprejemljivo, da to pač počne kot da gre za neko njegovo razvado (»v enem od kazenskih postopkov, kjer je duhovnik zlorabil vsaj štiri žrtve, so priče izpovedovale o tem, da je bilo vsem v župniji poznano, kaj počne z dekleti, vendar so šteli, da je bolje potrpeti, kot se izpostaviti, ker jim nihče tako ali tako ne bo verjel«).
Problematika odkrivanja spolnih zlorab znotraj cerkve ni nova, je pa res, da se tem vprašanjem v zadnjih letih daje večji poudarek. Žrtve so po dolgih letih trpljenja, spregovorile, za kar potrebujejo pogum in veliko moči. To pa nenazadnje dobijo tudi v pravi osebi, ki jim prisluhne, jih sliši in čuti.