RIM, 17. APRILA 2023
OBJAVLJENO Z DOVOLJENJEM AVTORJA
Dober dan vsem! Rad bi se zahvalil Združenju tujih novinarjev za organizacijo tega srečanja in vsem vam za vaše zanimanje. Preden dam prostor za vaša vprašanja, mi dovolite, da podam kratko izjavo.
Iskreno povedano, sploh mi ni bilo lahko zapustiti Papeške komisije za zaščito mladoletnih (v nadaljevanju PCPM) in se jasno soočiti z obstoječimi problemi.
Velikokrat sem si zastavljal naslednja vprašanja: »Ali ta gesta ustreza timskemu duhu in diskretnosti, ki sta potrebna pri vsakem skupinskem delu?«, »Ali pri tem zavzemam odnos, ki je v pravi meri kolegialen?«, »Ali s to mojo odločitvijo škodujem svetemu očetu, ki se zelo zanima za delo PCPM?«
V notranji napetosti, da bi na ta vprašanja našel pravi odgovor, mi je zelo pomagalo, da sem se usmeril na tisto, kar sveti oče po svetem Ignaciju – ustanovitelju našega reda – pogosto poudarja: razločevanje duhov.
Ena stvar je gotova: pred mano je več članov zapustilo PCPM in ni manjkalo kritik, ki so jih nedavno javno izrazili prejšnji člani, v precej ostrih tonih. Zato menim, da so moje nedavna opažanja glede delovanja PCPM del te vrste vprašanj, ki so bila že postavljena.
Z moje strani ta opažanja nimajo polemičnih namenov ali da bi škodovala Komisiji, ampak so namenjena nadaljnjemu razvoju in izboljšanju dela in delovanja PCPM, v skladu s skrbmi ljudi, ki so bili prizadeti zaradi zlorab znotraj Cerkve in v soglasju z glavnimi skrbmi svetega očeta.
V zadnjih dneh poleg velike in ganljive spodbude številnih žrtev zlorab, akademskih kolegov in predstavnikov Cerkve z vsega sveta, ni manjkalo nasvetov tistih, ki v dobri veri namigujejo, da bi bilo bolje, da v javnosti ne povem ničesar več.
Zame to ni prava alternativa, saj bi to pomenilo mešanje timskega dela s sostorilstvom, diskretnost s prikrivanjem, lojalnost s servilnostjo.
Vprašanje PCPM je iz očitnih razlogov zelo politično in čustveno zapleteno.
Ta komisija ima ogromen pomen v boju proti zlorabam in notranjo vrednost, ki je ni mogoče nadomestiti z ničemer.
Niti z Dikasterijem za nauk vere, ki je glavno sodišče, pristojno za obravnavo obtožb zlorabe otrok, niti z akademskimi institucijami, kot nekoč Center za zaščito otrok (CCP)/Inštitut za antropologijo in skrb za človekovo dostojanstvo (IADC) na gregorijanski univerz, ki ga vodim od leta 2012 in ki se ukvarja z usposabljanjem, izobraževanjem in raziskavo.
V tem kontekstu ne preseneča, da so razprave o tej temi izjemno živahne in zahtevne.
Obžalujem, da si nekateri moje prispevke k razpravi razlagajo kot osebni napad. To ni bil in ni moj namen. Če se kdo zaradi mene počuti prizadetega, mi je zelo žal in bi se rad za to opravičil tukaj in sedaj.
Vendar to ne spremeni moje ocene objektivnih točk. Če se taka presoja v zvezi s tem šteje za neupravičeno, vas prosim, da jo v takem primeru zavrnete; če je ni mogoče sprejeti in razumeti, jo zavrnite na razumljiv način.
Po mojem mnenju so to načela strokovnosti, ki so nepogrešljiva za sodelovanje.
Razumeli boste torej, če se vzdržim trditev in ocen glede oseb, vpletenih v obravnavane procese, njihovih namenov in motivacije.
© P. dr. Hans Zollner SJ / IADC – GREGORIANA, RIM, ITALIJA
Foto: STAMPA ESTERA, RIM, ITALIJA