Skoraj celo gimnazijsko obdobje sem živela v psihičnem »ujetništvu« duhovnika, ki si me je izbral za svojo ljubljenko. Sprva me je spoznaval podobno kot sošolce, potem pa mi je začel posvečati veliko pozornosti in z menoj preživljati veliko časa. Kmalu se je začel »ponevedoma« dotikati mojih prsi, me »naključno« poljubljati na čelo, lica, usta … Moj molk je kupoval z denarjem. Na moje vedno burnejše upore je reagiral s sprevračanjem dejstev, rekoč: »Ti si mi pritekla v objem, potrebujeva se, s teboj me je več.« Pri spovedi je pogosto poizvedoval, ali se samozadovoljujem.
Čeprav vzgojiteljem in sošolcem to »čudno« dogajanje ni ostalo prikrito, so za vse posredno (!!!) krivili, sramotili in kaznovali mene. Stiska je bila popolna … Živela sem v socialni osami, v strahu in spolni ter čustveni zlorabi.
S pomočjo različnih in vrsto let trajajočih terapij sem zdravila svoje razbolelo telo, ki se je v tistem času povsem potujilo, sestavljala razcefrano dušo in obujala omrtvelega duha. Pot ni bila lahka, a sem preživela – tako zlorabo kot zdravljenje, na kar sem ponosna.