PISMO SODELAVK IN SODELAVCEV ZAVODA »DOVOLJ JE« ŽUPNIJSKIM OBČESTVOM KATOLIŠKE CERKVE V SLOVENIJI
Spoštovani!
Smo sodelavke in sodelavci Zavoda Dovolj je, ki se posveča zaščiti žrtev spolnih zlorab v katoliški Cerkvi v Sloveniji. V času, ko papež Frančišek celotno katoliško Cerkev vabi v sinodalno držo, želimo tudi mi v tej drži katoliški Cerkvi v Sloveniji izročiti svoj prispevek. Naše poslanstvo želimo opisati v luči razmišljanja: videti – presoditi – delovati.
Videti:
Vidimo Cerkev, ki jo je Jezus zapustil Petru in apostolom, ter božjemu ljudstvu, ki dve tisočletji roma po zemlji. Živimo v Cerkvi, kjer Bog Oče nad vsakim človekom izreka: »ti si moj ljubljeni sin… ljubljena hči, nad teboj imam veselje« in kjer Marija navdihuje in tolaži z materinsko navzočnostjo. Čutimo Cerkev, ki jo navdihuje Sveti Duh; On veje kjer hoče. Skratka, ni nam vseeno za Cerkev, ker jo imamo radi in želimo, da postane in ostane varen kraj za vse. Stik z žrtvami zlorab, poslušanje in empatija pa nam dajeta pogum in zavest, da odkrito spregovorimo tudi o sencah in temi.
Presoditi:
Naša opažanja niso nastala v foteljih ali pa na balkonu, kakor se včasih izrazi papež Frančišek, ko mlade spodbuja o dejavnemu sodelovanju v družbi. Ob stiku s predstojniki in srečevanju s katoliškimi občestvi smo ob tematiki reševanja spolnih zlorab zaznali strah, zanikanje težav, nezmožnost preiti k vsebini, nesposobnost poslušanja in slišanja ter doumevanja posledic zlorab v posamezni žrtvi. Jezus je dovolj vsemogočen, da ga ni potrebno braniti; Cerkev pa ima zagotovilo, da je peklenske sile ne bodo premagale. Torej, institucije tudi ni potrebno braniti. Je pa potrebno, da institucija dopusti Svetemu Duhu, da vstopi vanjo in jo prevetri. Menimo, da je eden od izzivov katoliškega občestva v Sloveniji prav izguba smisla za krščansko antropologijo, to je ponižujoč odnos do človekovega dostojanstva: kako moremo braniti življenje, če pa z lahkoto pozabljamo na tolike ranljive v naši družbi: na zlorabljene, izkoriščane, zanemarjene, odrinjene, diskriminirane? Tako kot Jezusa in Cerkve, tudi ni potrebno braniti duhovnikov, ki se odlikujejo z zglednim življenjem. Opažamo pa med njimi izjemno korporativistično držo, ko Cerkvi družba nastavi ogledalo; pri številnih predstojnikih pa drže opustitve, zanemarjanja in manipulacije postopkov reševanja spolnih zlorab.
Delovati:
Sinodalnost je izjemna priložnost, da se občestva posameznih škofij soočijo z izzivi, ki so navzoči v vsakdanjiku. V sklopu presoditi smo te izzive izpostavili. Papež Frančišek je z dokumentom »Vos estis lux mundi« decembra 2019 vsem škofijam po svetu zadal nalogo, da morajo »posamič ali skupaj, v roku enega leta od dne, ko te norme stopijo v veljavo, ustanoviti enega ali več stalnih in javnosti lahko dostopnih sistemov za podajo prijav, lahko tudi z uvedbo ustreznega cerkvenega urada« (člen 2, § 1). Frančiškov izraz »posamič ali skupaj« daje priložnost, da tipično slovensko razdeljenost na skoraj vseh področjih to pot premagamo in se SKUPAJ pogumno soočimo s težavami, da bi nato skupaj iskali rešitve. Prepričamo smo, da bi takšno delovanje vzpostavilo temelj dobri preventivi, kar je smisel in cilj zaščite človekovega dostojanstva v katoliški Cerkvi.
1. Papež Frančišek v svoji spodbudi »Evangelii Gaudium, (poglavje 49.) pravi: »Vstanimo, pojdimo ven, da bi vsem podarili življenje Jezusa Kristusa! Tukaj za vso Cerkev ponavljam, kar sem večkrat govoril duhovnikom in laikom v Buenos Airesu: veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov. Če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja. Bolj kakor strah, da bi se zmotili, upam, da nas navdaja strah pred tem, da bi se zapirali v strukture, ki nam dajejo napačno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive sodnike, v navade, v katerih se čutimo mirne, medtem ko zunaj čaka množica lačnih ljudi in nam Jezus nenehno ponavlja: »Dajte jim vi jesti« (Mr 6,37).«
Kje prepoznavam bolno Cerkev? Kje prepoznavam ranjeno in zamazano Cerkev?
2. Papež Frančišek je v Pismu božjemu ljudstvu (avgust 2018) zapisal: »S sramom in kesanjem kot občestvo Cerkve priznavamo, da nismo bili tam, kjer naj bi bili, in da nismo pravočasno ukrepali, ko smo spoznali obseg in težo škode, ki je bila povzročena v življenju toliko ljudi. Zanemarili smo male in jih pustili same. Kot svoje navajam besede tedanjega kardinala Ratzingerja, ki je spisal besedilo za križev pot leta 2005 in se povezal z bolečim krikom toliko žrtev ter poudaril: »Koliko umazanije je v Cerkvi in ravno tudi med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Gospodu! Koliko napuha in samovšečnosti! Kako malo cenimo zakrament sprave, v katerem nas Gospod pričakuje, da bi nas dvignil iz našega padca! Vse to je navzoče v njegovem trpljenju. Izdajstvo učencev, nevredno prejemanje njegovega telesa in krvi, mora pač biti najgloblja Odrešenikova bolečina, ki ga zadene prav v srce. Iz najgloblje duše moremo zaklicati: Kyrie, eleison. Gospod, reši nas!« (prim. Mt 8,25) (Deveta postaja premišljevanja).«
Kako dojemam Frančiškove besede: zanemarili smo male in jih pustili same? Kaj napraviti z umazanijo v Cerkvi?
3. Škof Maksimilijan Matjaž je v svoji spodbudi (aprila 2022), namenjeni duhovnikom, med drugim rekel tudi tole: »Jezus je apostolom rekel: ‘kaj ste preplašeni, zakaj ostajajo dvomi v vaših srcih, poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz. Potipljite in poglejte, zakaj Duh nima kosti. In takrat jim je pokazal njegove roke in njegovo stran.? Kaj jim je pokazal? Pokazal jim je svoje rane. Vstali Zveličar ni bistveno drugačen ali pa nov, ni Zveličar, na katerem ne bi mogli prepoznati križa. Vstali Zveličar ni restavrirana podoba križa, ko ga lepo počistimo in iztrgamo ven tiste biče, rane in kri, vse to, kar se je dogajalo na Veliki petek. Vstali Zveličar je z ranami. Rane, ki so poveličane, pa vendarle so rane. Vstati Zveličar ni popoln človek in ni popoln in vsemogočni Bog, ampak je Vstali Zveličar, ki nosi svoje rane, ki ima svoje rane, ki svoje rane vsak dan polaga pred svojega nebeškega Očeta. Kaj to pomeni za nas? Da naša vera ni vera v neko popolnost, ni vera v Boga, ki ne bi imel stika in sočutja in izkustva našega trpljenja, ampak je naše trpljenje, naša nepopolnost lahko ne samo pot, po kateri se mi bližamo Bogu, ampak tudi pot, po kateri se Bog bliža nam. Da ga lahko v svoji stiski in svoji nepopolnosti vendarle začutimo. Da ga lahko začutimo tudi takrat, ko bi ljudje, ki bi hoteli biti popolni in brez vsakega madeža, zbežali in rekli: “Sem nevreden, nesposoben.” Ne, prav križ, prav preizkušnje, včasih rana, včasih trpljenje, včasih tudi greh, so lahko pot, po kateri spoznamo resničnost in živost in navzočnost Boga.«
Vstali odrešenik ima rane; niso več odprte, temveč brazgotine. Kako lahko z vero v Jezusa celim rane tega sveta? Kaj predlagam, da bo Cerkev postala varen kraj za vse?
Prosimo vas, da omenjeno pismo na primeren način posredujete vsem župnijskim občestvom v vaši (nad) škofiji. Spodbudite jih, da v ozračju razmislijo o pomembnosti pogumnega soočanja z ranami, saj bodo le tako postale brazgotine.
S spoštovanjem,
Urška Čuk
Ksenija Kranjec
Nina Zupančič Križnar
Minko Križnar
Mojca Belcl Magdič
Kristjan Belcl
Ema Cerar
Janez Cerar
OPOMBA: pismo je bilo 31. maja 2022 poslano Pastoralnim službam šestih (nad)škofij v Sloveniji, ter šestim (nad)škofom ordinarijem.