© fotografije: agencija BOBO in zavod DOVOLJ JE
Med 5. in 7. majem 2024 se je na povabilo Zavoda Dovolj je v Sloveniji mudil teolog, psiholog in psihoterapevt p. Hans Zollner, vodilni strokovnjak na področju preprečevanja spolnih zlorab in varovanja človekovega dostojanstva v Katoliški cerkvi.
V nedeljo, 5. maja, se je p. Zollner najprej srečal s skupino preživelih spolnih zlorab ter sodelavkami in sodelavci Zavoda Dovolj je; nato pa še s skupnostjo Jezuitov.
V ponedeljek, 6. maja, se je dopoldne srečal s člani slovenske škofovske konference in višjimi redovnimi predstojnicami in predstojniki, ki so bili zbrani v Repnjah. Istega dne popoldne je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani najprej prisluhnil študentkam in študentom predšolske vzgoje in razrednega pouka (pod mentorstvom prof. dr. Milene Mileve Blažić), nato pa jim je orisal pomembnost preventivnega dela v vzgojno izobraževalnem procesu.
V torek, 7. maja, je Hans Zollner dopoldne izvedel predavanje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, popoldne pa je v atriju ZRC SAZU-ja spregovoril še širši javnosti. Pogovor z njim je vodil časnikar Novica Mihajlović.
HANS ZOLLNER V ATRIJU ZRC SAZU, torek 7. maja 2024
Po uvodnih besedah, ki jih je navzočim namenil Janez Cerar, koordinator Zavoda Dovolj je, je sledilo pričevanje preživele zlorabe, v katerem je opisovala grozote, ki so se ji dogajale tekom zlorab. Šlo je za psihično, fizično in spolno nasilje ter poniževanje, ki mu ni bilo para. Grozljive spolne zahteve, ki se jim je morala podrejati, nato pa ustrahovanja, če zlorabitelju ni bila dovolj ubogljiva. Sledila je težka neozdravljiva bolezen, ki jo spremlja že vrsto let in jo skeli podnevi in ponoči. Bolezen, za katero so zdravniki potrdili, da je posledica hude travme. Namesto, da bi v Cerkvi našla Boga, je našla hudiča, je povedala, a kljub porazni izkušnji s predstavnikom Cerkve je spoznala, da “brez osebne vere v Kristusa ne bi zmogla preživeti.”
Pričevanju, ki je orisalo težko zlorabo in hudo poteptano človekovo dostojanstvo, je sledil pogovor s Hansom Zollnerjem.
Najprej je spregovoril, zakaj je kot ustanovni član Papeške komisije za zaščito mladoletnih lani marca uradno iz nje izstopil in kje vidi, da so njene pomanjkljivosti. Vseeno pa vse prizadevanje za preprečevanje, prepoznavanje in zdravljenje ran spolnih zlorab še zdaleč ni bilo zaman. Izpostavil je, da je v zadnjih letih papež Frančišek premaknil veliko stvari. Najprej je postavil zgled, kako se žrtve posluša, nato je odpravil t.i. “papeško skrivnost” pri kazenskem pregonu spolnih zlorab, zvišal starostno mejo s 14 na 18 let za otroško pornografijo in razširil pojem “žrtev zlorabe”. Ta poleg mladoletnih danes vključuje tudi ranljive odrasle. Vendar, kot je Zollner večkrat omenil, žal ni doslednosti in uvedb mehanizmov za nadaljnje ukrepanje. “Vse imamo zapisano v dokumentih, kako postopati, kako kaznovati zlorabitelje, kako pomagati žrtvam, toda manjkajo nam mehanizmi za izvajanje le-tega in zanesljivi ljudje. Vse to zahteva spremembo mentalitete in spremembo sistema, in to je nekaj, kar se še ni zgodilo,” je še povedal.
Na vprašanje, ali je primer zlorabe sploh potrebno prijaviti cerkvenim oblastem, če tam stvari ne delujejo, kot bi morale, je Zollner odgovoril, da večkrat tudi pravosodni sistem ne opravlja svoje naloge. Sicer je prepričan, da morajo biti primeri zlorabe prijavljeni policiji, a v nekaterih državah je še vedno naivno pričakovati, da bodo žrtve prišle do pravice. Izpostavil je tudi neobčutljivost pravnega sistema na travme. V mislih je imel tako civilne kot cerkvene postopke, ko so žrtve tekom postopkov morale na dolgo in široko ter v mnogih detajlih pripovedovati o zlorabah, zaradi česar so bile ponovno travmatizirane.
Kljub vsem spremembam pa se vseeno zaveda, da stvari gredo prepočasi in da je še vedno preveč nedoslednosti in nezanesljivosti. Prav tako, da bi za varnost otrok v Cerkvi morali biti odgovorni prav vsi: od tistega, ki pripravlja otroke na prvo sveto obhajilo, do tega, ki je skavtski voditelj. Opaža pa tudi, da se Cerkev v primerjavi z drugimi institucijami oziroma organizacijami (športne, glasbene, šolstvo ipd.) na tem področju najbolj trudi.
In kaj po njegovem mnenju v Cerkvi najbolj manjka: “Manjka pogum cerkvenih voditeljev, da bi sprejeli odločitve, ki niso popularne in ki prinašajo napetosti”. Zanje si želi, da bi imeli moč, da bi stali pokončno in da bi “pokazali svoj obraz ter še naprej stali za svojimi prepričanji.”
Nagovor Janeza Cerarja, koordinatorja Zavoda DOVOLJ JE, 7. marca 2024, ZRC SAZU
Spoštovani, dobrodošli! Med nami pozdravljam duhovnika, profesorja, izvedenca, akademika, predvsem pa človeka z velikim srcem srcem. Hans, pozdravljen!
Naše srečanje ima temeljni naslov: ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO V KATOLIŠKI CERKVI – dejstva in dvomi ob spolnih zlorabah. Katoliška Cerkev je varovanju človekovega dostojanstva zavezana kot pričevalka Kristusovega nauka. Dostojanstvo ni zgolj pravica, temveč iz nje izhajata tudi dolžnost in odgovornost ravnanja vsakega od nas; s privilegijem odgovornosti še posebej teh, ki imajo moč vodenja in odločanja. Žrtve – preživeli spolnih zlorab, ki so jim zlo storili predstavniki Cerkve, najpogosteje naletijo na zid molka, manipulacij, sprenevedanj, zavajanj, izmikanj, poniževanj in utrujajočega birokratskega ravnanja v postopkih, ki problemov, stisk in krivic ne rešujejo, temveč povzročajo nove rane, stigmatizacije in preobračajo krivdo s storilca na žrtev. Nakopičeni so dokumenti, izrečene so bile obljube in posamezna opravičila voditeljev Cerkve. Žrtvam pa kljub temu niso bila naklonjena dejanja pravičnosti, s čimer bi bil postavljen temelj preventive preprečevanja nadaljnjega zla. Vse je ostalo pri ustaljeni praksi. Zaradi realnega stanja je dvom potreben, ob njem pa je nuja uvideti dejstva s skrbnostjo, da je in bo varovanje človekovega dostojanstva potrebno, nujno in dejansko uresničljivo.
Hans Zollner je tu na željo Zavoda Dovolj je. Aktivizem, ki ga pripisujejo članom Zavoda Dovolj je, je odločitev, da si prizadevamo za spremembe na bolje, za učinkovitejšo, močnejšo, dejansko zaščito temeljnih človekovih pravic, ustavnih pravic, predvsem pa za zaščito človekovega dostojanstva kot osebe. Člani Zavoda Dovolj je svoje delo opravljamo popolnoma prostovoljno in neodvisno od kakršnih koli finančnih virov. Zahvaljujemo se tistim, ki naše delo podpirate.
Črni baloni, ki krasijo atrij, so znamenje prikrivanja, brezbrižnosti in nepripravljenosti varovanja človekovega dostojanstva. Navdih zanje smo prejeli od pogumnih ljudi, ki so se zlu zlorab uprli v škofiji Osorno (Čile).
Pričevanje preživele spolnih zlorab s strani duhovnika, 7. marca 2024, ZRC SAZU
Minilo je mnogo let od zlorabe, ki je trajala 17 let. Moje sedanje življenje je ujeto v grozljivo preteklost, ki jo je zaznamovala zloraba s strani duhovnika, ki me je učil v osnovni šoli verouk, v srednji šoli pa me je povabil v svojo mladinsko skupino. Njegova dejanja zlorabe so bila fizična, psihična in duhovna. Kot mlada, nedolžna deklica s sanjami o poroki, o čistosti do zakona, veliki družini s številnimi otroki …sem se mu zaupala kot duhovnemu voditelju in spovedniku.
Po več kot 28 letih odkar sem spregovorila in razkrila kdo je in kaj je z menoj počel, še vedno doživljam grozljive trenutke , ko se preteklost pojavlja v obliki nočnih mor. Nikoli ne vem, kaj , kdo, kakšen dogodek ali karkoli drugega bo sprožil odziv v moji podzavesti in bodo nočne more spet prisotne. Kot sem že omenila, so bila njegova dejanja na področju telesne zlorabe grozljiva.
Oblačiti sem morala črno, rdeče prosojno spodnje perilo, plesati pred njim in se slačiti, da se je njegov »organ« dvignil. Prosila sem, jokala; da tega ne morem početi…. Znorel je, govoril česa vsega sem kriva, grozil, da me bo kaznoval…. Če do erekcije ni prišlo, sem morala tako dolgo ponavljati s plesom in »zapeljevanjem«, da je skočil name …. zahteval je, da kričim, vzdihujem, govori opolzke besede, med drugim sem morala govoriti, da je on bik jaz pa krava,… Te groze z besedami ni mogoče opisati.
Grozljive so bile njegove zahteve po zapeljevanju. Zahteval je troje pogledov. To je bil večkrat uvod v seks. Najprej je zahteval, da ga gledam kot nedolžna deklica ki še ne ve, da so v življenju moški. Potem sem ga morala gledati kot zaljubljeno dekle, ki ga osvaja. Tretji pogledi so morali biti pohotni, usmeriti sem se morala na njegovo mednožje …. in moral je doživeti erekcijo, če nisem bila pri tem dovolj dobra, je šlo vse od začetka.
KAKO NAJ TO ČLOVEK PREDELA? KAKO NAJ SE MOJA DUŠA POMIRI?
Bala sem se ga, moje starše je popolnima obvladoval z lažmi. Ves čas je govoril, da sem jaz popolnoma nič in, da je on iz mene naredi žensko. Jas sem bila po njegovih trditvah, ki jih je neprestano ponavljal, le moka, raztresena, neuporabna, on je iz mene naredil kruh. Večkrat mi je povedal, da če bom kdaj izdala najino zvezo se mu lahko zmeša in me bo ubil. Govoril je tudi, da se lahko zgodi, da bi jaz postala kurba. Zato je rekel, da se moram poročiti, ampak, da bo on odločil s kom. Nisem razumela o čem govori.
Spoznala sem sedanjega moža, ki mu ni bil všeč, vendar ga nisem ubogala. Možu, takratnemu fantu, je pisal pisma (večkrat tudi osebno v pogovoru ) v katerih je govoril, da pripadam najprej njemu, da sem mu za vse v življenju dolžna…. Od njega je zahteval in pričakoval, da mi v zakonu daje svobodo, da bom lahko jaz z njim preživela po nekaj dni in mu pomagala pri njegovem duhovniškem delu.Fant takrat, zaljubljen vame, ni kaj dosti razumel, sploh pa ni jemal tega resno. Hvala BOGU.
Po poroki se je njegovo psihično nasilje stopnjevalo. Nekaj časa sva z možem stanovala pri njem v župnišču. Njegove zahteve so bile grozne. Zahteval je, da imava spolne odnose, on pa bo naskrivaj gledal skozi omare, ki so ločevale dve sobi. Ker tega jaz nisem mogla storiti, mi je grozil s kaznijo, kričal, me obtoževal izdajstva….
Z možem sva poiskala stanovanje v drugem kraju, spet je grozil, da me bo kaznoval, da sem izdajalka, da sem mu dolžna VSE KAR SEM IN IMAM. Nobene pravice nisem imela, da bi se karkoli odločila brez njega. Na obiskih, ko je bil prisoten tudi mož, je zahteval, da se oblačim izzivalno, pokažem prsi. Ker tega nisem storila, me je potem klical in grozil, da bom čutila slej ko prej posledice svoje neubogljivosti.
BILA SEM PRESTRAŠENA.
Prihajal je vedno bolj pogosto, ko sem bila sama doma s prvim otrokom. Do fizične zlorabe več ni prihajalo, ker sem se branila z otrokom. Mož ni ničesar slutil.
Zbolela sem za težko, neozdravljivo boleznijo.
Ob nekem obisku (bila sem sama s otroki, obiskoval me je, ko moža ni bilo doma), je vzel v naročje hčerkico, staro tri leta. Otrok se ga je zelo bal, tudi v naročje jo je vzel na silo. Jaz kot mama nisem upala nasprotovati. Potem se ji je približal z jezikom proti vratu, kot da jo hoče lizati. Takrat sem otrpnila in po njegovem odhodu sprejela odločitev. Spregovorila bom in naj se zgodi karkoli. Povedala sem možu.
Pričakovala sem, da me bo mož zapustil. To se ni zgodilo in začela sva skupen boj. Prvi teden je bil grozljivka. Vse noči so bile boj med menoj in zlorabiteljem. Mož ni mogel dojeti, kaj se dogaja z menoj. Vse noči je prebedel z menoj. Prebujala sem se, prepričana, da me je zlorabitelj klal s sekiro, prepričevala moža, da naj kliče rešilca, ker bom izkrvavela. Moja bolezen je močno povezana s stresom, pogovarjala sem se s svojim revmatologom, ki je potrdil, da je bolezen izbruhnila zaradi velike travme…. Bolezen, ki me spremlja že 28 let, napreduje. Na mojem telesu vnetje kože zajema že več polovico telesa. Po mnogih poskusih zdravljenja, menjave terapij, mnogih hospitalizacij… se stanje ne umirja ampak slabša. Velikokrat sem bila precej blizu smrti. Bolečine, srbenje, pekočina, skelenje ….s tem moram živeti vse dneve in noči.
Nikoli nisem mislila, da lahko človek prenese toliko bolečine in si še vedno želi živeti. Seveda je moja volja do življenja globoko povezana z otroki in možem. V cerkvi sem kot mlada deklica iskala Boga, našla pa sem Hudiča, ki si je odel duhovniško oblačilo.
A Bog me je našel. Brez te osebne vere v Kristusa ne bi zmogla preživeti. A kljub tej veri velikokrat kriči moja duša ZAKAJ, ZAKAJ SI BOG TO DOPUSTIL? ZAKAJ JAZ? ZAKAJ TRPIM ŠE SEDAJ NA TELESU?