Na uradni spletni strani Slovenske škofovske konference je objavljeno sporočilo, da bo v nedeljo, 3. aprila 2022, potekal dan molitve in sprave za žrtve spolnih zlorab v Cerkvi in družbi v Sloveniji. Dodano je priporočilo, naj ta dan verniki pri vseh svetih mašah zmolijo molitev, ki jo je pripravila Papeška komisija za zaščito otrok ter prižgejo svečo v znak solidarnosti z žrtvami spolnih zlorab in organizirajo adoracijo pred Najsvetejšim.
Ker je vera brez del mrtva, je tudi molitev s prižiganjem sveč prazna, če je ne podprejo konkretna dela in dejanja.
Privilegij odgovornosti nam preprečuje zatisniti oči in ušesa pred mnogovrstnimi kriki zlorabljenih; tiste, ki spremljamo žrtve zavezuje, da to delamo prosojno in spoštljivo; tistim, ki morajo preiskati in presoditi, pa daje spodbudo, da se namesto za prikrivanje in molk odločijo za resnico in pravičnost.
Kot znamenje odločitve za učinkovito dojemanje problematike spolnih zlorab v katoliški Cerkvi, odgovornim predlagamo takojšnje uresničenje tega, kar je cerkveni pravnik predlagal že pred petnajstimi leti: postavitev središča za pomoč zlorabljenim osebam in v okviru škofij strokovno usposobiti osebje za delo z žrtvami. Še vedno je navzoča potreba po temeljitejšem informiranju in ozaveščanju javnosti o naravi spolnega nasilja in podatkih, kam se žrtve lahko obrnejo po verodostojno, strokovno pomoč (prim. Andrej Saje, Bogoslovni vestnik 67, 2007).
Menimo, da je civilna družba s svojimi zahtevami katoliški Cerkvi lahko pomemben garant temeljitega dela na področju preiskave zlorab ter odločitve za preventivo. Temeljito delo je namreč premišljeno in vztrajno, argumentirano in z jasno trdnostjo v praksi; s podporo posameznikov, ki imajo uvid v zahtevnost področja, z zavedanjem, da vsega ne zmoremo sami. Z zmožnostjo vzpostavljanja sodelovanja, tudi mednarodnega, a obenem v drži varovanja verodostojnosti podpore žrtvam.
Odločitev za učinkovito dojemanje problematike spolnih zlorab v katoliški Cerkvi sodi v celotno dojemanje človekovega dostojanstva, kakršnega predlaga papež Frančišek. To pomeni, da se ob zavzemanju za življenje ne zaustavimo zgolj pri spočetju, rojstvu in naravni smrti, pač pa v slehernem trenutku celotnega življenjskega loka vsakega človeka.
“Veliko raje imam obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov. Bolj kakor strah, da bi se zmotili, upam, da nas navdaja strah pred tem, da bi se zapirali v strukture, ki nam dajejo napačno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive sodnike, v navade, v katerih se čutimo mirne.” (Frančišek, Evangelii Gaudium, 49)
Člani Cerkve, zaznamovani z ranami in umazanijo zlorab, prosimo in spodbujamo odgovorne katoliške Cerkve v Sloveniji, da izziv reševanja problematike sprejmejo v zavesti privilegija odgovornosti.
Žrtve-preživeli spolnih zlorab in njihovi podporniki, združeni v zavodu DOVOLJ JE
Ljubljana, 1. aprila 2022