Dragi bratje in sestre, dober dan!
Z veseljem pozdravljam vse vas, zlasti nove člane Komisije, pa tudi tiste, ki nadaljujejo svoje delo, in skupino sodelavcev z vsega sveta, ki so nova in dobrodošla pridobitev.
To je naše prvo srečanje, odkar ste bili uradno umeščeni v okviru Dikasterija za nauk vere; in rad bi vam dal nekaj predlogov. Kot vidimo, so semena, posejana pred približno desetimi leti, ko je Svet kardinalov priporočil ustanovitev tega organa, obrodila sadove. Da bi se z modrostjo in pogumom soočili z današnjimi izzivi, je pomembno, da se za trenutek ustavimo in razmislimo o preteklosti. V zadnjem desetletju smo se vsi veliko naučili, tudi jaz.
Spolne zlorabe mladoletnikov s strani duhovnikov in slabo ravnanje cerkvenih voditeljev so eden največjih izzivov za Cerkev v današnjem času. Mnogi med vami ste svoje življenje posvetili temu vprašanju. Vojna, lakota in brezbrižnost do trpljenja drugih so strašni problemi našega sveta in vpijejo v nebesa. A kriza spolnih zlorab je za Cerkev še posebno resna, saj spodkopava njeno zmožnost, da v celoti sprejme in pričuje o osvobajajoči Božji navzočnosti. Ker nismo ustrezno ukrepali, da bi zaustavili to zlo in pomagali njegovim žrtvam, smo omadeževali naše pričevanje o Božji ljubezni. V kesanju prosimo za odpuščanje ne le za zlo, ki smo ga storili, ampak tudi za dobro, ki ga nismo storili. Na grehe opustitve zlahka pozabimo, saj se na neki način zdijo manj resnični; a v resnici so zelo resnični in prizadenejo skupnost prav tako kot drugi, če ne še bolj.
To, da zlasti cerkveni voditelji niso storili tega, kar bi morali, je bilo za mnoge razlog za škandal; v zadnjih letih se je zavest o tem problemu razširila na celotno krščansko skupnost. Vendar hkrati nismo ostali tiho ali neaktivni.
Pred kratkim sem potrdil Motu proprio Vos estis lux mundi (VELM), ki je zdaj stalno v veljavi. Motu proprio poziva zlasti k določitvi mest za sprejemanje obtožb in skrb za tiste, ki poročajo, da so bili oškodovani (prim. člen 2). Zagotovo lahko škofovske konference in posamezni škofje na podlagi izkušenj izvedejo izboljšave.
Danes nihče ne more pošteno trditi, da ga resničnost spolnih zlorab v Cerkvi ni prizadela. Prosil bi vas, da pri svojem delu pri obravnavi tega večplastnega vprašanja upoštevate naslednja tri načela in jih obravnavate kot del duhovnosti pokore:
1. Prvič, tam, kje je bilo ljudem prizadeto življenje, smo poklicani, da ne pozabimo na Božjo ustvarjalno moč, ki iz obupa naredi upanje in iz smrti življenje. Strašen občutek izgube, ki ga mnogi doživljajo zaradi zlorabe, se včasih zdi pretežko breme, da bi ga lahko nosili. Cerkveni voditelji, ki jim je skupne občutek sramu zaradi neukrepanja, so izgubili verodostojnost, naša sposobnost oznanjevanja evangelija pa je bila okrnjena. Vendar pa lahko Gospod, ki v vsaki dobi povzroči novo rojstvo, suhim kostem povrne življenje (prim. Ez 37,6). Čeprav je pot naprej težka in zahtevna, vas pozivam, da ne obtičite; še naprej se trudite, še naprej si prizadevajte vzbuditi zaupanje pri tistih, ki jih srečujete in ki z vami delijo to skupno stvar. Ne obupajte, ko se zdi, da se le malo spreminja na bolje. Vztrajajte in pojdite naprej!
2. Drugič, spolne zlorabe so v našem svetu, ne le v Cerkvi, odprle številne rane. Mnoge žrtve še vedno trpijo zaradi posledic zlorabe, ki se je zgodila pred leti, a je še vedno ovira in vir zlomljenosti v njihovih življenjih. Posledice zlorabe se čutijo v odnosih med zakonci, starši in otroki, brati in sestrami, prijatelji in sodelavci. Skupnosti so travmatizirane; zahrbtna narava zlorabe povzroča opustošenje in razdor v srcih ljudi in njihovih odnosih.
Vendar pa naše življenje ni namenjeno temu, da bi ostalo razdeljeno. Kar je zlomljeno, ne sme ostati zlomljeno. Iz sveta narave se učimo, da je vsak del našega življenja medsebojno povezan, življenje v veri pa povezuje ta svet s prihodnjim. Vse je medsebojno povezano. Poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od svojega Očeta je zagotoviti, da nič in nihče ne bo izgubljen (prim. Jn 6,39). Kjer je življenje razbito vas torej prosim, da pomagate koščke sestaviti nazaj v upanju, da bo to, kar je razbito, mogoče popraviti.
Pred kratkim sem se srečal s skupino preživelih zlorabe, ki je prosila za srečanje z vodstvom redovne skupnosti, ki je vodila šolo, katero so obiskovali pred približno petdesetimi leti. To omenjam zato, ker so se o tem odkrito pogovarjali. Vsi so bili starejši in nekateri so ob zavedanju, da čas hitro mineva, izrazili željo, da bi preostala leta preživeli v miru. Mir je zanje pomenil obnovitev odnosa s Cerkvijo, ki jih je prizadela. Želeli so zaključiti ne le z zlom, ki so ga utrpeli, temveč tudi z vprašanji, ki so jih od takrat preganjala. Želeli so, da se jim prisluhne in verjame, želeli so, da jim nekdo pomaga. Pogovarjali smo se in zbrali so pogum, da so se odprli. Hčerka enega od navzočih je spregovorila o vplivu očetove izkušnje na celotno družino. Popravljanje raztrganega tkiva preteklih izkušenj je odrešilno dejanje, dejanje trpečega Služabnika, ki se ni izognil bolečini, ampak je nase prevzel krivdo nas vseh (prim. Iz 53,1-14). To je pot zdravljenja in odrešenja: pot Kristusovega križa. V tem konkretnem primeru lahko rečem, da je za te preživele med temi srečanji potekal pristen dialog, ob koncu katerega so povedali, da so se počutili sprejete kot bratje in sestre ter da so si povrnili občutek upanja za prihodnost.
3. Tretjič, spodbujam vas, da gojite pristop, ki odraža spoštovanje in dobroto Boga samega. Ameriška pesnica in aktivistka Maya Angelou je nekoč napisala: »Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si naredil, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se zaradi tebe počutili!« Zato bodite nežni v svojih dejanjih, nosite bremena drug drugega (prim. Gal 6,1-2), brez tarnanja, misleč na to, da bo ta trenutek obnove Cerkvi dal prostor naslednjemu trenutku v zgodovini odrešenja. Živi Bog ni izčrpal svojih virov milosti in blagoslova! Ne pozabimo, da so rane trpljenja ostale na telesu vstalega Kristusa, vendar ne več kot vir trpljenja ali sramote, ampak kot znamenje milosti in preobrazbe.
Zdaj je čas, da popravimo škodo, povzročeno prejšnjim generacijam in tistim, ki še vedno trpijo. Ta velikonočni čas je znamenje, da se za nas pripravlja nov čas, nova pomlad, ki bo rodovitna zaradi dela in solz, ki jih delimo s tistimi, ki so trpeli. Zato je pomembno, da se nikoli ne nehamo truditi.
S svojim znanjem in izkušnjami pomagate popraviti strašno nadlogo v Cerkvi tako, da pomagate raznim krajevnim Cerkvam. Od običajnega življenja škofije, do župnij, semenišč in usposabljanja katehetov, učiteljev in drugih pastoralnih delavcev mora biti pomen varovanja mladoletnih in ranljivih oseb pravilo za vse. V zvezi s tem se morajo v redovnem in apostolskem življenju ter v noviciatih meniškega življenja upoštevati isti standardi poslanstva starejšega brata, ki je skozi celotno življenje učili mlajše.
Načela spoštovanja dostojanstva vseh, pravilnega ravnanja ter primernega načina življenja morajo postati univerzalno pravilo, ne glede na kulturo in družbeni položaj ljudi. Vsi služabniki Cerkve morajo spoštovati to pravilo, ko služijo vernikom; z njimi pa morajo ravnati spoštljivo in dostojanstvo tisti, ki vodijo skupnost. Kultura varovanja se bo ukoreninila le, če bodo cerkveni voditelji v tem doživeli pastoralno spreobrnjenje.
Opogumljajo me vaši načrti za odpravljanje neenakosti v Cerkvi s programi usposabljanja in pomočjo žrtvam v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Ni prav, da imajo razvitejša območja sveta dobro usposobljene in dobro financirane programe varovanja, kjer so žrtve in njihove družine spoštovane, medtem ko v drugih delih sveta trpijo v tišini, morda zavrnjeni ali zaznamovani, ko poskušajo povedati o zlorabi, ki so jo doživeli. Cerkev si mora tudi na tem področju prizadevati, da bi bila zgled sprejemanja in dobre prakse delovanja.
Še naprej si je treba prizadevati za izboljšanje smernic in standardov ravnanja duhovnikov in redovnikov. Prosim vas, da me obveščate o teh prizadevanjih in da vsako leto pripravite poročilo o tem, kaj po vašem mnenju deluje dobro in kaj slabo, da bo mogoče uvesti ustrezne spremembe.
Lani sem vas spodbudil, da s svojimi pristojnostmi pomagate delu Rimske kurije glede zaščite mladoletnih, kot vir vzajemne obogatitve v vaši novi vlogi. Z veseljem sem izvedel za vaš sporazum z Dikasterijem za evangelizacijo, glede na to, da ima ta Dikasterij prostrano področje delovanja na številnih najbolj oddaljenih področjih sveta.
V teh prvih šestih mesecih ste veliko naredili. Iz srca vas blagoslavljam. Vedite, da sem blizu vašemu delu, in prosim, ne pozabite moliti zame, kot bom jaz molil za vas.
Izvirnik nagovora:
Izvirnik obnovljenega dokumenta “Vos estis lux mundi”:
Foto: Tutela Minorum