V tedniku Domovina je zgodovinar in publicist Tino Mamić objavil razmišljanje o predkoncilskih latinskih mašah in nečimrni modi, ki jo v katoliške obrede kot tujek prinašajo kleriki konservativci.
Pri Dovolj.je smo njegovo razmišljanje razumeli predvsem kot pronicljiv opis sprevrženosti klerikalizma, ki ima zelo malo skupnega z izvornim Jezusovim sporočilom. Ker je klerikalizem plodni humus na katerem vzniknejo in se razbohotijo tako spolne zlorabe, kot tudi zlorabe drugih vrst, njegovo razmišljanje objavljamo tudi na naši spletni strani.
Nikoli dokončana zgodba, ki se vleče menda že od Adama in Eve naprej, se je ponovno razvnela, ko je papež Frančišek (F1) malce na stran odrinil predkoncilske latinske maše. Mnogi konservativci so skočili v zrak.
Piše: Tino Mamić
Tudi prenekateri mladi, saj konservativizem pripisujemo starejšim bolj kot mlajšim. Zgodbe na tem mestu seveda ne bomo zaključili, saj je tudi F1 z novim odlokom, da so maše v staromodnih oblačilih in rokavicah izjema, ne pa pravilo, ni končal. Zato je prav, da o tem razmišljamo in se pustimo prepričati. Mnogi argumenti konservativcev so namreč zelo na mestu. To bi pokoncilski modernisti morali vedeti. A ravno tako bi se konservativci morali začeti zavedati, da je v duhu cerkvene edinosti treba prisluhniti tudi modernistom.
Neomajni konservativci peljejo Cerkev v protestantizem
Konservativci, ki v drugem vatikanskem koncilu vidijo hudičevo delo, so namreč v resnici že krepko stopili na pot protestantov. Le-ta pa vodi do cerkvenega razkola.
V krščanstvu je kregarije veliko že od samih začetkov. Ko gledaš, kako so se v prvih stoletjih bili pripravljeni celo z orožjem boriti, da bi dokazali svoj prav glede tega, ali je bil Bog bolj človek ali bolj bog, se ti zdi prav komično. A se ne smeješ, ker je bilo toliko žrtev in toliko razkolov.
Danes se je po svetu razvnela debata, ali je treba Boga moliti po latinsko ali po slovensko. Kot da Bog ne razume slovensko, ali kaj? Kot da je Bogu bolj všeč, če je duhovnik oblečen po eni modi, ne pa po drugi? Prepričan sem, da je Bogu za jezik in modo povsem vseeno.
Maše podobnost z zadnjo večerjo
Maša, tako predkoncilska kot pokoncilska, je obred, ki spominja na zadnjo večerjo. Kristus je namreč med tisto večerjo, ko so precej pojedli in precej popili, rekel, naj to delamo v njegov spomin. Ni povedal kako, sploh pa ni povedal, da se je treba tega spominjati v veliki stavbi z zvonikom. Mi smo si določili, da se bomo spominjali preproste večerje s 6. aprila 30 ne z večerjo za leseno mizo, ampak s hostijo za marmornim oltarjem in da bo belo namesto črnega vina pil samo duhovnik. Črnega, ja, ker tako vinu rečemo v vinorodnih deželah.
Vse to je po moji zdravi kmečki pameti precej različno od Kristusove večerje. Zato je kreganje, po kakšni modi bomo oblekli duhovnika med mašo, Kristusu, ki je imel smisel za humor, nadvse komično. Ni pa komično za nas tu spodaj, ko nas nekateri konservativci pošiljajo v pekel in napovedujejo novi cerkveni razkol.
Bog se po mojem glasno reži, ko posluša razprave med kristjani o tem, ali je obhajilo na roko dovolj pravoverno. Če je Kristus prvo obhajilo razdelil tako, da je kruh razlomil in ga z roko podal naprej, potem je smešno, da danes kdo obhajanje na roko razglaša za greh. V filmih, pravovernih, kakopak, kaže, da je Jezus kruh razlomil na dva kosa, učenci pa so si potem sami kruh lomili naprej. Zakaj bi torej obhajilo na roko bilo sporno? Ali celo hudičevo?
Ne skrivam, da mi je F1 zelo všeč. Zdi se mi namreč, da je v običajnih črnih čevljih bolj podoben Kristusu kot njegov predhodnik, ki je nosil rdeče čevlje iz maroškega usnja, vredne nekaj sto evrov, ali še kak papež nazaj, ki so mu čevlje s križem in podkvijo iz čistega zlata morali verniki poljubljati. Konservativcem so rdeči čevlji bojda bolj všeč, a osebno sem trdno prepričan, da Kristusu niso.
Dostojanstvo ni bogastvo
Konservativci so tukaj pomešali dostojanstvo in bogastvo. Gre namreč za dva povsem različna pojma. Sveto je namreč nekaj posebnega, v dobesednem pomenu iz latinščine bi mu pravilneje rekli izvzeto. Izvzeto od drugih, nekaj posebnega. Maša je sveta, zato mora biti dostojanstvena. Obred mora biti dostojanstven. Obleka ravno tako. Obnašanje pa še toliko bolj. Bogata obleka je gotovo nekaj posebnega, ni pa njeno bogastvo pogoj, da je dostojanstvena.
Bogastvo ima celo dodaten problem, ki je povezan z napuhom. Večmetrska vlečka, ki so jo ministranti nosili za kardinalom Francem Rodetom, ki je bolj primerna za karneval kot za cerkev, je v nebesih gotovo povzročila veliko smeha. Pri ateistih, posebej agresivnih, pa je bila dokaz cerkvenega napuha. Na spletu najdemo na tujih portalih zaradi fotografij kardinala Rodeta ogromno posmehovanja in zgražanja. V angleški wikipediji je za ilustracijo gesla cappa magna Rodetova fotografija. Ja, pa bo kdo še rekel, da gre za promocijo Slovenije …
Nimam teološke izobrazbe, le prebranih nekaj knjig in dve leti semenišča. A vendar sem tudi brez teološke fakultete povsem gotov, da taka kostumografija ni božja. Glede na Kristusovo skromnost in njegove besede glede denarja lahko po logiki stvari sklepamo, da bogastvu v Cerkvi sploh ni mesta.
Kolar je lahko tudi maska
Kot zgodovinarju so mi sicer latinske maše, pa tudi srednjeveške obleke, nadvse všeč. Ne sicer toliko, da bi se vanje oblačil. Razen za pusta. Maša pa je resna stvar. Zato sem že bil pri tridentinski maši in bom še kdaj šel, če bom imel priliko. Verjamem, da marsikoga tridentinska maša bolj nagovori kot pokoncilska. Večine pa nikakor ne. Tega se zaveda F1, ki je malce ob stran odrinil tridentisko maševanje tudi zato, ker pri nekaterih ljubiteljih staromodnih mašnih modnih dodatkov najdemo velikokrat lepo fasado, v ozadju pa pobeljen grob. Med pripadniki gejevskega lobija je namreč opaziti precej večji delež konservativcev kot med običajnim klerom. Običajnim župnikom namreč oblast, čast in denar ne pomenijo toliko. Pomenijo pa oblast, čast in denar ogromno klerikom, ki imajo kolar namesto maske.
Da je velika večina slovenskih duhovnikov naklonjenih papeževemu odloku, je dober znak. Zato naj še desetič ponovim: večina slovenskih duhovnikov je dobrih, poštenih, mestoma svetniških. Koliko dobrega naredijo za naš narod! Za svoje vernike, družine, otroke, mlade, bolne … Prenekateri običajni vaški župnik je pravi pravcati naslednik čedermacev, saj predstavlja oporo narodnega, kulturnega in verskega obstoja. Korupcija nekaterih duhovnikov največ škode naredi prav tej tihi duhovniški večini.
Članek je bil prvič objavljen 22. julija 2021 v tedniku Domovina, ki ga lahko naročite v trgovini Iskreni.net.